Wiggins za The Guardian: "Nočem, da moja otroka odraščata kot prekleta idiota"

"Sprejmem dejstvo, da sem dobil Tour, vendar ne vem, če bi se moral zato počutiti drugače. Vem, kaj to pomeni, saj poznam zgodovino športa, a ne vem, če se bom tega, kaj mi je uspelo, kdaj povsem zavedal," je priznal Wiggins, junak letošnje sezone. Dodal je, da mogoče tudi zato, ker je po Touru nastopil še na olimpijskih igrah, potem pa je imel ogromno število obveznosti. "Žena me zdaj kdaj opozori. Reče mi. Prekleto. Zmagal si Tour, Brad. Včasih pa se počutim ... Ne bom rekel, da si želim, da dirke ne bi dobil, vendar se včasih ... še posebej zdaj, ko se govori o Armstrongovi aferi ... težko znajdem v vlogi zmagovalca in v vsem, kar spada zraven. Zmagati sem hotel zaradi športa in športnega dogodka, nisem pa hotel izkusiti vsega ostalega, kar ta zmaga prinese."

Wiggins se je v intervjuju za The Guardian spomnil tudi otroštva. Kolesariti je začel pri 12 letih, oče pa, sicer tudi kolesar, ga je kmalu zapustil. Zapustil naj bi ga kar prek pisma, medtem ko ga je mama Linda kot dveletnega fanta iz Belgije, kjer so živeli, peljala na obisk k babici v London. Garry Wiggins, Bradleyjev oče, naj bi jima kar prek pisma sporočil, da naj se v Belgijo sploh ne vračata. "Kar nama je naredil, vpliva tudi na moj odnos do družine. Spoštujem jih. To je bila lekcija, kako ne smem ravnati z mojimi otroki. Torej, ne gre za pregovor, kakršen oče, takšen sin. Gre za popolno nasprotje. Prav zato, ker ob sebi nisem imel očeta, sem postal boljši človek," je pojasnil Wiggins, ki je šele kasneje spoznal, da je bil njegov oče alkoholik, da je v Belgijo tihotapil droge in da je nenazadnje tudi pretepal ženo.

Bradley je, ko je dopolnil 18 let obiskal očeta, ki je takrat živel v Avstraliji in ga zdaj tako opisal: "Ni bil prav nič prijazna oseba. Kolesariti sem začel zaradi njega, a če bi bil kasneje z mano, se s kolesarstvom ne bi ukvarjal." Prav zato tudi ni odšel na očetov pogreb leta 2008, ko so Garryja neznanci pretepli do smrti. Vzor je najprej našel pri starem očetu, potem pa je vlogo nadomestnega očeta prevzel trener Shane Sutton. A vse to ga je očitno pripeljalo do: "Sem čustveno 'zaostal'. Tako me opiše žena. Težko izrazim svoja čustva. Sem sramežljiv. Če moram nastopati, potem raje najprej nekaj popijem. Potem pride na dan moj karakter, nekoliko se sprostim in tako postanem boljši govorec."

In tako je Wiggins nekaj besed namenil tudi obdobju - to je bilo potem, ko je že osvojil prvo zlato olimpijsko medaljo na velodromu - ko je več kot na kolesu preživel pred televizorjem, s kozarcem, polnim alkoholnih pijač v roki. Užival je predvsem ob pitju belgijskega piva. "Mojo odvisnost sem po vsej verjetnosti podedoval po očetu. Bil sem zdolgočasen, naveličan vsak dan istega 'dreka' in preprosto nisem vedel, kaj bi naredil," je pojasnil Wiggins in poudaril, da številni športniki, potem ko dosežejo želene rezultate, izkusijo obdobje zatona. Njegovo je trajalo devet mesecev, pridobil pa je tudi ogromno kilogramov, saj je tehtal kar 83 kilogramov. "Streznil" pa se je, ko sta z ženo dobila prvega otroka: "Ne zdaj piva ne pijem več. Imela sva otroka in takrat sem se moral odločiti. Rekel sem si, zaslužiti moram kaj prekletega denarja in prevzeti odgovornost."

Prav s pomočjo otrok je primerjal njegov način življenja z Armstrongovim. Najprej je dejal, da zanj Armstrong nikoli ni bil junak, ampak nekdo, ki ga je občudoval in spoštoval: "Spoznal sem že kar precej športnikov, a mislim, da nikogar, ki bi bil tako močan kot on. Je kar zastrašujoča oseba. Ne živi takega življenja kot ostali kolesarji. Sam zdaj tukaj sedim kot zmagovalec Toura, vendar življenja ne živim na tak način kot ga je živel on, ko je zmagal na Touru. Če grem v Kilburn, se peljem z avtobusom. Njega bi počakal avtomobil s telesnim stražarjem. Na dirke bi šel z zasebnim letalom, moje otroke peljem sam v šolo," je svoje razmišljanje pojasnil Wiggins.

Aktualni zmagovalec dirke po Franciji pa je še dodal: "To te drži v stiku z realnostjo, normalnega. Nočem, da moji otroci odraščajo kot prekleti idioti. Saj veste, kaj mislim? Z ženo nimava varuške, čeprav bi si to lahko privoščila. Cath je raje ostala doma, saj hočeva najine otroke vzgojiti sama." Od Wigginsa pa vsi vseeno pričakujejo, da bo glasno podpiral boj proti dopingu. A sam meni, da je v tem boju naredil dovolj: "V svojem življenju lahko počnem tudi druge stvari. Ne nameravam postati prekleti pridigar o čistem športu. Svoje sem naredil z zmago na Touru in tega mi ni treba upravičevati celo življenje." A zdaj se bo moral navaditi na drugačno življenje. Življenje zmagovalca dirke po Franciji.

Na to pa očitno še ni pripravljen, saj kar težko ustreže vsem, ki ponavadi kar njegovo ženo prosijo, če jih fotografira: "To postane utrujajoče. Še posebej, če te zmotijo pri večerji, potem se moraš pred svojim sinom slikati z otrokom nekoga drugega, medtem ko mora tvoj stati ob strani. Lepo, da lahko šport naredi kaj takega narodu, vendar bo prišel čas, da zaživim svoje življenje, saj bom na tak način težko živel večno." Wiggins je poudaril, da ima srečo, da živi v mestecu, kjer ljudje niso "nori" na zvezdnike.

Eden izmed takih bi mogoče postal prav njegov sin Ben, ki si očitno želi stopati po očetovih stopinjah. Je namreč nadarjen kolesar: "Tega ne govorim, samo zato, ker je moj sin, vendar je prekleto dober. Mislim, da bo boljši kot jaz, vendar ga kljub temu v tem trenutku ne preganjam. Pravzaprav mi je žal, da je moj sin, saj nikoli ne bo deležen poštene ocene. Vedno ga bodo primerjali z mano, kar je žalostno." Wiggins je to očitno že občutil: "Lani je nastopil na nekaterih dirkah, kjer so vsi govorili. Oh, ima očetovo gene. Zdaj ne more biti samo eden izmed številnih otrok. Bena to ne moti, je samo ponosen."