Začenjajo se izjemni dnevi enodnevnih klasik

Pomladanske klasike so vsekakor nekaj posebnega. Ob ceste privabijo neverjetno število ljudi. Govori se, da naj bi si samo dirko po Flandriji ob cestah ogledalo skoraj milijon gledalcev. Vsaka dirka ima svojo zgodbo, posebno. Zmagovalci pa se za vedno zapišejo med nesmrtne junake. Vsi poznajo flandrijsko klasiko, pa Pariz-Roubaix, Liege-Bastogne-Liege ... A začetek klasik, ki potekajo v kolesarko zelo razvitih državah označuje dirka Omloop Het Nieuwsblad.

Omloop Het Nieuwsblad, 27. februar, Belgija
Prej smo dirko poznali pod imenom Het Volk, zdaj pa se je preimenovala. Dirka je dolga dvesto kilometrov. Kolesarji morajo premagati 11 vzponov. Dirko velikokrat začinijo dež, veter in mraz. Lani je na izjemen način do zmage prišel Ian Stannard. Kolesar Skya je v zaključku bežal skupaj s tremi kolesarji Etixx Quick Stepa. Niki Terpstra, Tom Boonen in Stijn Vendenbergh pa ga vseeno niso mogli premagati. Stannarda letos na startu ne bo.

Kuurne-Bruselj-Kuurne, 28. februar, Belgija
Že dan po uvodni klasiki bodo na svoj račun prišli sprinterji, pa čeprav je na trasi ravno tako 11 vzponov. Tudi Oude Kwaremont. A zadnji izmed serije klancev je na sporedu dolgih 50 kilometrov pred ciljem. Govorimo o dirki, ki poteka v Flandriji. Lani je dirko dobil Mark Cavendish, ki je v sprintu premagal Alexandra Kristoffa in Elio Vivianija. Cavendisha letos ne bo na startu.

Milano-Sanremo, 19. marec, Italija
Tudi izven Belgije ali Francije so v tem obdobju pomembne klasike. Med te spada s skoraj 300 kilometri najdaljša v sezoni Milano – Sanremo. Gre za dirko, ki je bila v preteklosti pisana na kožo sprinterjem. Potem so jo nekoliko spremenili, zdaj pa je spet bolj po meri spritnerjev. A vseeno vedno vidimo boj tistih, ki želijo sprinterje presenetiti. Priložnost za napad namreč ponujata zadnja vzpona Cipressa in predvsem Poggio. Gre pa za prvi 'monument' v sezoni. Torej za klasiko, ki zares nekaj več pomeni. La Classicissima se začne na znamenitem trgu Piazza del Duomo. Lani smo videli sprint manjše skupine kolesarjev. Dobil ga je John Degenkolb. Letos Nemca zaradi poškodbe ne bo na startu. Zato pa ne bo manjkalo zvezdnikov. Cancellara, Matthews, Kristoff, Sagan ...

Gent – Wevelgem, 27. marec, Belgija
Ta dirka je bolj namenjena sprinterjem, a noge preizkušajo že resnično skorajda vsi kandidati za zmago na dirki po Flandriji. Predstavlja pravo ogrevanje pred aprilskima velikima klasikama. Na tej priezkušnji je z drugim mestom zablestel tudi Borut Božič. Lani je pihal tako močan veter, da je Edvald Boasson Hagen padel in si poškodoval ključnico. Norvežan je letos spet odlično pripravljen. Omenimo vzpon na Kemmelberg, ki je na sporedu 30 km pred ciljem. Gre za eno izmed ključnih točk dirke. Letos se bodo kolesarji nanj povzpeli s strmejše strani. Lani je dirko dobil Luca Paolini, pa čeprav se je na Kemmelbergu že znašel v težavah. Pri 38 letih je mnoge presenetil, ko je napadel četverico ubežnikov, zdaj ga v karavani ni več in tko zmage tudi on ne bo branil.

Dirka po Flandriji, 3. april, Belgija
Gre za drugi 'monument' po klasiki Milano-Sanremo. Letos bo dirka praznovala stoto obletnico. Gre za eno izmed največjih dirk, ki jih kolesarstvo pozna. Do zdaj jo je trikrat dobilo šest kolesarjev, aktivna pa sta samo še Tom Boonen in Fabian Cancellara, ki se letos poslavlja in bi vsekakor rad še enkrat zablestel na tej dirki. Lani je dirko dobil Alexander Kristoff, potem ko je v sprintu ugnal Nikija Terpstro. Ostalim sta pobegnila na vzponu na Kruisberg. Letošnja dirka bo dolga 256 kilometrov. Kolesarji bodo morali premagati 18 kategoriziranih vzponov in sedem dodatnih tlakovanih odsekov. Če samo našetejemo naketere znamenite vzpone: Oude Kwaremont, Paterberg, Koppenberg, Taaienberg, Kruisberg, Paterberg … Slednji bo tudi zadnji na sporedu. Gre za tlakovan vzpon, dolg štiristo metrov. Povprečni naklon znaša 12,5 %, največji pa 20 %.

Pariz-Roubaix, 10. april, Francija, Belgija
Kraljica klasik. Severni pekel … veliko vzdevkov ima ta dirka. Prav vsi pa jasno povejo, da je to zares prava peklenska preizkušnja. Vzponov ni. Le tlakovani odseki, ki pa poskrbijo za neverjetno selekcijo. Odseki, kot so gozd Arenberg, Mons en Pevele, Carrefour de l'Arbre so postali že mitski. Tam se zvrsti nepregledna množica gledalcev. Ti trije to tudi ocenjeni s petimi zvezdicami, karpomeni, da so najtežji. Dirko sta največkrat, kar štirikrat, dobila Tom Boonen in Roger De Vlaeminck. Lani je dirko na izjemen način dobil John Degenkolb.

Amstel Gold Race, 17. april, Nizozemska
Sledi zamenjava kolesarjev. Dirke se selijo v Ardene, tja pa pridejo kolesarji, ki se boljše vozijo na vzponih. Amstel Gold Race Je najmlajša izmed vseh klasik. Jasno je, kdo je glavni sponzor. Ozke in zavite ceste, kratki, a strmi klanci in številni gledalci. To so glavne značilnosti dirke, ki sicer poteka v neposredni bližini belgijske meje. Prvič so jo organizirali leta 1966. Začne se v Maastrichtu, zaključek pa so v zadnjih letih organizatorji speljali čez znameniti Cauberg. Kolesarji ga morajo premagati trikrat, saj naredijo tri zaključne kroge. Vzpon je dolg dober kilometer, vedno pa tam pride do prave selekcije. Včasih je bil cilj na vrhu vzpona, zdaj so ga prestavili dober kilometer naprej. Rekorder po številu zmag je Jan Raas, ki je tu slavil kar petkrat. Philippe Gilbert, ki še vedno nastopa, se lahko pohvali s tremi zmagami. Lani smo prav na Caubergu videli izjemene napad Gilberta, sledil pa mu je Matthews. A ta napad ni bil dovolj.  Preostala manjša skupina ju je uspela ujeti. Sledil je sprint. Prva sta ga začela Matthews in Van Avermaet, na koncu pa se je zmage veselil svetovni prvak Michal Kwiatkowski. Sledila sta Alejandro Valverde in Michael Matthews.

Valonska puščica, 20. april, Belgija
Gre za dirko, ki poteka med tednom. Dolga je okrog 200 kilometrov. Najbolj znamenita stvar dirke je vsekakor zaključni vzpon Mur de Huy. Vzpon je dolg 1300 metrov, povprečni naklon pa znaša 9,3 %. Najstrmejši odsek je kar 25 %. Dirka se začne v Charleroiju, konča pa s krogi čez prej omenjeni Huy. V zaključnem krogu morajo kolesarji premagati vzpone, kot so Côte de Peu d'Eau, Côte de Haut-Bois, Côte de Thon, Côte de Bonneville, Côte de Bohissau in Côte de Ahin. Tu se začne boj za pozicije pred vznožjem zaključnega vzpona. Zadnji Belgijec, ki je tu zmagal, je bil Philippe Gilbert. To mu je uspelo leta 2011. Lani je bil tu še drugič zapored najboljši Alejandro Valverde. Dirko je dobil že trikrat. Drugi je bil na presenečenje mnogih mladi Julian Alaphilippe, tretji pa Michael Albasini.

Liege-Bastogne-Liege, 24. april, Belgija
Obdobje klasik se konča na najboljši možni način. Z dirko Liege-Bastogne-Liege. Pravijo ji tudi 'Najstarejša' oziroma La Doyenne, 'Stara gospa'. Vzdevki, ki povedo vse. Prvič so jo organizirali leta 1892. Dirka se konča v Ansu. Gre za vzponov polno preizkušnjo. Tudi zaključni kilometri proti cilju potekajo v vzpon, tako da kolesarjem tu res ni nič prihranjenega. Gre za četrti 'monument' od petih. Med te namreč uvrščamo še dirko po Lombardiji, ki pa je na sporedu šele oktobra. V Liegu so se pisale številne znamenite zgodbe. Tudi tista iz leta 1980, ko je Bernard Hinault dirko dobil v hudem snežnem metežu. Eddy Merckx ostaja rekorder s petimi zmagami. Lani je dirko dobil Alejandro Valverde. V zaključku je ugnal Juliana Alaphilipa in Joaquima Rodrigueza. Omenimo še junaka ardenskega tedna. Samo dva sta. Davide Rebellin in Philippe Gilbert sta edina kolesarja, ki sta v istem letu uspela dobiti vse tri ardenske klasike.