Zagrabimo bika za roge! - Revija BICIKEL ( 07-08 )
Zagrabimo bika za roge! - Revija BICIKEL ( 07-08 )
02.07.2014 AVTOR: BOSTJAN SVETE
Če bi se tekmovalna sezona letos zaključila konec junija, bi bila vnovič boljša od lanske in že lanska je bila boljša kot predlanska.
V ekonomističnem žargonu bi lahko rast slovenskega profesionalnega tekmovalnega kolesarstva ocenil z bikovim trendom, kot slovenski blue chip in pravo idejo, kolesarje pa kot izvozni potencial.
Tanja Žakelj, Blaža Klemenčič, Miha Halzer, Luka Mezgec, Simon Špilak, prva ženska profesionalna ekipa BTC City Ljubljana, Unior Tools Team, Adria Mobil, Festival kolesarstva – Maraton Franja, Poli maraton, Dirka po Sloveniji. To je le nekaj najuspešnejših za finančno vlaganje zanimivih kolesarjev, klubov in prireditev. Za vrhunske dosežke, pravzaprav za celotno piramido slovenskega kolesarstva, za ta slovenski blue chip z velikim izvoznim potencialom, so zaslužni predvsem vrhunski strokovnjaki, ki sprejemajo sodobne načine treniranja in profesionalni pristop k organizaciji klubov in prireditev.
Glede na tako odmevne rezultate in zaskrbljujoče majhno število vseh licenciranih kolesarjev in kolesark pri Kolesarski zvezi Slovenije prihaja po večletni apatičnosti, ko je bila Kolesarske zveza Slovenije ena redkih, če ne edina panožna zveza brez generalnega sekretarja, čas za strateško usmeritev razvoja slovenskega kolesarstva.
Letošnji uspehi so bili nagrajeni s podpisom in prihodom novega sponzorja v kolesarsko karavano. Frutabela je slovenski proizvod, ki želi biti del tega blue chipa in bikovega trenda. Toda zdaj je zadnji čas, da Kolesarska zveza Slovenije jasno začrta usmeritve razvoja slovenskega tekmovalnega kolesarstva, v katerem je trenutno dobro zastavljeno delo z mladimi, a z velikim prepadom v obdobju na poti med profesionalce, kar velja tako za gorsko kot tudi cestno kolesarstvo.
Tik pred zaključkom redakcije se je končala Dirka po Sloveniji, kljub ogromnemu potencialu za predstavitev Slovenije v svetu in s tem turistično promocijo žal spet brez prenosa v živo. In to kljub temu, da so letos na največji slovenski kolesarski dirki tekmovale štiri ekipe ProTeam, torej ekipe svetovnega ranga s sedeži v Italiji, Rusiji in Avstraliji. Verjetno ni odveč poudarjati, kakšen potencial imajo ta tržišča za slovenski turizem, poleg tega pa so v Sloveniji nastopale še azerbajdžanska, belgijska, nemška, kolumbijska, venezuelska in japonska ekipa.
Vseeno uspe organizatorju na časovno posrečeno umeščeno dirko vsako leto pripeljati zveneča imena. Med njimi je bil letos tudi drugi najstarejši v karavani, Chris Horner. Dogovori za ekskluzivne intervjuje s profesionalnimi kolesarji po navadi trajajo dober mesec, poleg tega pa se je treba zapeljati precej daleč. S pomočjo organizatorja Dirke po Sloveniji pa smo se za srečanje z lanskim zmagovalcem Vuelte dogovorili tako rekoč čez noč. Žal naj bi imeli le petnajst minut časa, vsekakor premalo za intervju s kolesarjem z več kot dvajsetimi leti izkušenj in vrhunskimi uspehi. Kljub temu smo potrdili. Ko je Chris zaključil intervju za nacionalno televizijo, se je ob dogovorjenem času v trenutku odsotnosti športnega direktorja ekipe Lampre Merida, izmuznil na svež zrak, kjer je kot navdušenec nad hitro hrano pred hotelom naročil kokakolo. In pogovarjali smo se eno uro, ki je vseeno prehitro minila. Takrat je prihitel vidno vznemirjeni športni direktor in ga vprašal, ali dan pred začetkom dirke morda ne bo večerjal in šel na masažo …
Skratka, priložnost moramo zagrabiti za roge. V nasprotnem primeru za revijo Bicikel ne bi dobili intervjuja s Chrisom Hornerjem. Če bi čakali na boljše čase, zgoraj omenjeni kolesarji ne bi zmagovali na največjih dirkah, žensko kolesarstvo bi bilo še vedno omejeno na rekreacijo, na Dirki po Sloveniji pa bi nastopale tretjerazredne ekipe. Zato je skrajni čas, da bika za roke zagrabi tudi Kolesarska zveza Slovenije.
Tanja Žakelj, Blaža Klemenčič, Miha Halzer, Luka Mezgec, Simon Špilak, prva ženska profesionalna ekipa BTC City Ljubljana, Unior Tools Team, Adria Mobil, Festival kolesarstva – Maraton Franja, Poli maraton, Dirka po Sloveniji. To je le nekaj najuspešnejših za finančno vlaganje zanimivih kolesarjev, klubov in prireditev. Za vrhunske dosežke, pravzaprav za celotno piramido slovenskega kolesarstva, za ta slovenski blue chip z velikim izvoznim potencialom, so zaslužni predvsem vrhunski strokovnjaki, ki sprejemajo sodobne načine treniranja in profesionalni pristop k organizaciji klubov in prireditev.
Glede na tako odmevne rezultate in zaskrbljujoče majhno število vseh licenciranih kolesarjev in kolesark pri Kolesarski zvezi Slovenije prihaja po večletni apatičnosti, ko je bila Kolesarske zveza Slovenije ena redkih, če ne edina panožna zveza brez generalnega sekretarja, čas za strateško usmeritev razvoja slovenskega kolesarstva.
Letošnji uspehi so bili nagrajeni s podpisom in prihodom novega sponzorja v kolesarsko karavano. Frutabela je slovenski proizvod, ki želi biti del tega blue chipa in bikovega trenda. Toda zdaj je zadnji čas, da Kolesarska zveza Slovenije jasno začrta usmeritve razvoja slovenskega tekmovalnega kolesarstva, v katerem je trenutno dobro zastavljeno delo z mladimi, a z velikim prepadom v obdobju na poti med profesionalce, kar velja tako za gorsko kot tudi cestno kolesarstvo.
Tik pred zaključkom redakcije se je končala Dirka po Sloveniji, kljub ogromnemu potencialu za predstavitev Slovenije v svetu in s tem turistično promocijo žal spet brez prenosa v živo. In to kljub temu, da so letos na največji slovenski kolesarski dirki tekmovale štiri ekipe ProTeam, torej ekipe svetovnega ranga s sedeži v Italiji, Rusiji in Avstraliji. Verjetno ni odveč poudarjati, kakšen potencial imajo ta tržišča za slovenski turizem, poleg tega pa so v Sloveniji nastopale še azerbajdžanska, belgijska, nemška, kolumbijska, venezuelska in japonska ekipa.
Vseeno uspe organizatorju na časovno posrečeno umeščeno dirko vsako leto pripeljati zveneča imena. Med njimi je bil letos tudi drugi najstarejši v karavani, Chris Horner. Dogovori za ekskluzivne intervjuje s profesionalnimi kolesarji po navadi trajajo dober mesec, poleg tega pa se je treba zapeljati precej daleč. S pomočjo organizatorja Dirke po Sloveniji pa smo se za srečanje z lanskim zmagovalcem Vuelte dogovorili tako rekoč čez noč. Žal naj bi imeli le petnajst minut časa, vsekakor premalo za intervju s kolesarjem z več kot dvajsetimi leti izkušenj in vrhunskimi uspehi. Kljub temu smo potrdili. Ko je Chris zaključil intervju za nacionalno televizijo, se je ob dogovorjenem času v trenutku odsotnosti športnega direktorja ekipe Lampre Merida, izmuznil na svež zrak, kjer je kot navdušenec nad hitro hrano pred hotelom naročil kokakolo. In pogovarjali smo se eno uro, ki je vseeno prehitro minila. Takrat je prihitel vidno vznemirjeni športni direktor in ga vprašal, ali dan pred začetkom dirke morda ne bo večerjal in šel na masažo …
Skratka, priložnost moramo zagrabiti za roge. V nasprotnem primeru za revijo Bicikel ne bi dobili intervjuja s Chrisom Hornerjem. Če bi čakali na boljše čase, zgoraj omenjeni kolesarji ne bi zmagovali na največjih dirkah, žensko kolesarstvo bi bilo še vedno omejeno na rekreacijo, na Dirki po Sloveniji pa bi nastopale tretjerazredne ekipe. Zato je skrajni čas, da bika za roke zagrabi tudi Kolesarska zveza Slovenije.
Značke:
Cestno
Komentarji
Ljudje berejo:
Morda vas zanima tudi:
nazaj na vrh
