Zakaj kolesariti v zaprtih prostorih?

Zakaj kolesariti v zaprtih prostorih?
02.12.2021 AVTOR: Joe Friel, priredil Boštjan Svete po knjigi Kolesarjenje pod streho, prevod Jolanda Blokar

V številnih primerih kolesarjenje v zaprtih prostorih ni samo alternativa kolesarjenju na prostem, temveč tudi boljša izbira.

Z vsemi prioritetami v življenju, ki kar tekmujejo med sabo, je čas dragocen vir. Trening v zaprtih prostorih ima tu veliko prednost, saj je časovno zelo učinkovit. Ni vam treba tratiti časa za miselno gimnastiko, ko tuhtate, koliko plasti oblačil morate navleči nase ob določenem vremenu. Ni vam treba zdrveti na lov za pogrešanim grelnikom rok (vedno eden nekam izgine). Ni razloga, da bi razmišljali o izbiri trase, ki bo ustrezala ciljem vaše vadbe. Odvisno od tega, kako imate nameščeno opremo, jo lahko pustite v pripravljenosti iz dneva v dan. Samo v kolesarske hlače morate smukniti, obuti kolesarske čevlje in se vpeti.


Osredotočanje na izvedbo treningov

Tekmovalni kolesarji in triatlonci dirkajo na prostem (čeprav e-športi ponujajo tudi priložnosti za tekmovanja v zaprtih prostorih), treningi, ki so potrebni za izgradnjo pripravljenosti, pa terjajo zbranost. Ali lahko na treningu v zaprtih prostorih daste vse od sebe pri visoko intenzivnem intervalu ali se morate malo zadržati in biti pozorni tudi na mačke, otroke, pse, ovinke in znake stop? V zaprtih prostorih imate zagotovljen nadzor nad nemoteno izvedbo dolgih intervalov. Dolgo lahko ostanete v aerodinamičnem položaju, ki je ključen za prilagajanje položaja, v katerem ste aerodinamični in močni. Lahko se zaganjate, dokler ne škilite in vam postane slabo, če hočete, ne da bi izgubili ravnotežje in zapeljali v gnečo ali s ceste. V splošnem velja naslednje: več zbranosti zahteva vaš trening, bolje ga je opraviti v zaprtem prostoru. V njem lahko okrepite svoj motor, potem pa greste na cesto in izpilite še spretnosti, da ga lahko optimalno uporabljate.





Bližina terena

Nemara vam največ časa prihrani dejstvo, da vam ni treba odkolesariti nekam, kjer lahko šele začnete trening. Številni mestni in predmestni športniki lahko izgubijo pol ure ali več po cestah in poteh, polnih znakov stop, semaforjev, prometne gneče, sovražno nastrojenih voznikov in cestne infrastrukture, ki so jo zgradili, ne da bi pomislili na kolesarje. Če imate intervalni niz, ki traja 40 minut, vendar potrebujete pol ure, da pridete do ceste, poti ali kolesarske steze, ki je dovolj varna za njegovo izvedbo, potrebujete za trening najmanj 100 minut. Dodajte še čas za oblačenje in pripravo opreme, nato pa še čas na koncu, ko vas čaka obratni postopek, pa morate imeti vsaj dve uri časa, da končate 40-minutni intervalni niz. Seveda ni šel ves čas v nič, saj ima tudi tistih drugih 60 minut kolesarjenja na lokacijo za intervalni niz in z nje svoje koristi. Ampak ko imate tisti dan na voljo samo od 60 do 90 minut, potrebujete drugačno rešitev. Ko kolesarite v zaprtih prostorih, ste takoj na trasi, pripravljeni za interval takoj po hitrem ogrevanju.

Pogosto je zgodnje jutro edini čas dneva, ki ga lahko športnik res nadzoruje.



Priročnost treninga na delovni dan

Čeprav obožujem vožnje v času kosila, znajo biti prava logistična mora. V primerjavi s tem je oditi na tek sredi delovnega dne precej preprosto. Potrebujete samo torbo s tekaškimi čevlji, oblačila, da se boste preoblekli, in brisačo za pod prho. Če greste kolesarit v času kosila, morate kolo pripeljati do pisarne, zraven pa privleči še čelado, kolesarske čevlje in drugo opremo ter imeti varen prostor, v katerega boste spravili kolo. Če imate srečo, delate v podjetju, ki podpira prevoz na delo s kolesom in ima varno kolesarnico ter prhe (če prikolesarite ali kolo pripeljete z avtom). Žal številna podjetja niso tako kolesarjem prijazna.

Vse več podjetij ima v svojih prostorih telovadnice ali zaprto kolesarsko vadišče v bližini. Če izključite sitnosti in čas, ki ga potrebujete za prevoz kolesa in kolesarske opreme v pisarno in iz nje (v primeru, da se v službo ne vozite s kolesom), kolesarjenje v zaprtih prostorih terja ravno toliko priprav kot tek med kosilom.

Pripravljeni 24 ur na dan

Kolesarjenje v notranjosti kolesarja osvobodi spon časa med sončnim vzhodom in zahodom. Možnost, da lahko kadarkoli podnevi ali ponoči sede na trenažer, je edino, kar nekaterim ljudem omogoča vzdržljivostni trening. Pogosto je zgodnje jutro edini čas dneva, ki ga lahko športnik res nadzoruje. Ko se dan začne, pridejo v ospredje druge prioritete, npr. vožnja otrok v šolo, pravočasen odhod v službo, poslovna srečanja, prevzemi in drugi sestanki. In to je takrat, ko gre v dnevu vse po načrtih. Kar je … nikoli. Bolj verjetno je, da morate zaključiti kakšen projekt, ujeti rok, odpeljati iz šole otroka, ki je dobil vročino, ali da se vam ponudi nepričakovana priložnost za srečanje s starim prijateljem, ki ga že dolgo niste videli.

Zgodnje jutro, pred zoro in preden vsi vstanejo ter vam začnejo delati napoto, je vaš čas. To je skrivnost uspeha številnih močnih kolesarjev, tekačev in triatloncev, ki so tudi zaposleni na vodilnih položajih in za nameček še starši.

Mogoče jutranji trening ni za vas ali ga preprosto ne morete vtakniti v svoj urnik. Trenažer vas bo čakal tudi ob večerih. Obstajajo tudi strategije vadbe, s katerimi so večerni treningi še posebej dobrodejni, saj izkoriščajo nekatere vidike prehrane. Na primer, nekateri športniki izboljšujejo kurjenje maščob s treningi v času, ko so ogljikovi hidrati manj dosegljivi. Ampak za to morate osiromašiti zaloge glikogena v mišicah. Eden od načinov za to je, da trdo trenirate ob visoki količini ogljikovih hidratov zvečer, zaužijete zadostno skupno količino kalorij, vendar pred spanjem le malo ogljikovih hidratov, potem pa zjutraj opravite vzdržljivostno ali srednje intenzivno vožnjo. Jutranjo vadbo boste začeli, ne da bi dopolnili zaloge glikogena v mišicah, kar pomeni, da boste opravljali trening z malo ogljikovimi hidrati.


Svež zrak in sonce na obrazu sta dva največja užitka, ampak zrak ni vedno svež, sonce pa je včasih premočno. Žalostno je, da moram to napisati, ampak v nekaterih okoljskih pogojih je kolesarjenje v zaprtem prostoru prijaznejše vašemu zdravju.



Družinska dinamika

Najtežje je biti športnik, ko so otroci premajhni, da bi jih pustili same. Odvisno od otroka (ali otrok) se lahko to obdobje vleče vse do najstniških let. V številnih družinah z dvema staršema se eden od njiju izmuzne na vožnjo s kolesom, drugi pa ostane doma. Ampak ko življenje postane bolj natrpano z obveznostmi, imata opravke oba starša in urnik izmen se podre. Za samohranilce je izziv še toliko večji. V obeh primerih je ena od možnosti, pa čeprav draga, najem varuške. Druga možnost je, da majhne otroke vozite v prikolici, ampak to s seboj prinese vrsto dodatnih stvari, na katere je treba pomisliti.

Kolesarjenje v zaprtih prostorih je lahko za starše rešitev za trening. Če so v hiši dojenčki in malčki, lahko na trenažer skočite med počitkom otrok (če tudi sami ne spite ali delate eno od tisočih stvari na seznamu opravil). Zgodnje jutro je dobra rešitev, ko imate v hiši šoloobvezne otroke. Ne glede na to, kje odščipnete čas, ima kolesarjenje doma, ko imate v hiši otroke, še dodatno prednost oblikovanja zdravih vadbenih navad, saj otrokom pokažete, da je lahko vadba dejavnost za vse življenje. Lahko bi celo rekli, da je kolesarjenje doma iz tega razloga še boljše, kajti otroci vas opazujejo pri dejavnosti, namesto da bi samo videli, kako odidete za nekaj ur in se vrnete premočeni od znoja.

Druženje

V srednjem veku kolesarjenja v zaprtih prostorih smo bili obsojeni na kleti, garaže in pralnice brez kakršne koli možnosti, da bi se povezali s prijatelji ali partnerji za trening, ki so v svojih kleteh, garažah in pralnicah počeli isto kot mi. Treniranje s partnerjem ali v skupini poveča občutek odgovornosti in s tem zmanjša verjetnost, da boste preskočili kakšno vožnjo. Številni športniki tudi ugotavljajo, da se bolj ženejo ali naredijo več, če so v družbi. Skupinske vožnje, tečaji kolesarjenja v zaprtih prostorih in vožnje s prijatelji so lahko pomemben del športnikove družabne skupine. S trenažerji in sobnimi kolesi, povezanimi z interaktivnimi platformami za trening, lahko zdaj žanjete družabne in fizične koristi skupinskih treningov, ne da bi odšli iz kleti.

Več zbranosti zahteva vaš trening, bolje ga je opraviti v zaprtem prostoru.



Kakovost zraka

Onesnaženost z delci (s kemikalijami, ki se sproščajo ob številnih človeških dejavnostih) je težava za vsako bitje, ki ima pljuča, količina zraka, ki ga na uro vsrkate v pljuča, pa vpliva na količino onesnaženja, ki ga vdihujete. V primerjavi s sedečo populacijo, ki na dan na prostem preživi manj kot uro in vdihuje nefiltriran zrak, vzdržljivostni športniki na prostem preživijo na stotine ur več in vdihnejo vsaj desetkratno količino zraka. Morda je še hujše od trajanja in količine dejstvo, da med vadbo vdihujete precej globlje in onesnaženemu zraku izpostavljate več pljučnega tkiva.

Za pravo perspektivo naj dodam, da koristi aerobne vadbe za zdravje srca in ožilja daleč pretehtajo morebitna tveganja za pljučne bolezni zaradi hitrega dihanja med treningom. Toda ko je kakovost zraka posebej slaba, raven onesnaženja z delci pa visoka, si morajo športniki priznati, da se zaradi naporne vadbe izpostavljajo precej večjemu onesnaženju. Športnike s pljučnimi boleznimi ali astmo bo slaba kakovost zraka še bolj prizadela. Zapomniti si velja, da je opozorila o smogu in dimu v zraku zaradi gozdnih požarov treba jemati resno in kolesariti v zaprtem prostoru, ko je zrak slab. Za športnike, ki živijo v gosto naseljenih urbanih območjih, lahko to predstavlja kar lepo število dni v letu.

Varnost

Bolj kot katerikoli navedeni dejavnik je varnost največji razlog za to, da vse več kolesarjev rajši kolesari v zaprtem prostoru. Nezbrana vožnja je postala epidemija, vozniki gledajo v svoje telefone in tapkajo po zaslonih na dotik na svojih armaturah, ampak to ni edini razlog, zaradi katerega umirajo kolesarji na prostem. Avtomobili in tovornjaki postajajo vse večji, zlasti ko gre za višino pokrova motorja, zato trki „z nesopotniki“ postajajo vse bolj smrtonosni. Namesto da bi se zakotalili na pokrov, vas bo vozilo verjetneje povozilo. Kombinacija povečanega števila mestnih kolesarjev in porasta tovornega in dostavnega prometa se je v velemestih izkazala za smrtno nevarno.

Na splošno ostajam optimist, kar zadeva kolesarjenje na prostem. Razumem, zakaj se kolesarji bojijo, zlasti ker nas mediji in družabna omrežja vse bolj obveščajo o trčenjih in smrtnih žrtvah po državi in po svetu. Statistika ne pomeni veliko, ko v nesreči umre nekdo, ki ga poznate, in statistika ne vključuje vseh srečanj, ko je šlo za las, nadlegovalnih manevrov in sovražnih voznikov, s katerimi se kolesarji redno srečujemo. Kljub temu verjamem, da bodo električna kolesa in druge mikro mobilne tehnologije (električni skuterji itd.) skupaj z vse večjo prometno gnečo in vse manj parkirnimi prostori vse več ljudi spodbudile, da stopijo iz avta in sedejo na kolo ter da bo vse večji pritisk skupnosti pripravil do izboljšanja infrastrukture, da bodo „nesopotniki“ varnejši. Za k učinkovitosti naravnane kolesarje, ki kolesarijo po podeželju, upam, da bodo samodejne tehnologije sčasoma premagale našo človeško pomanjkljivost – nezbranost in raztresenost.

Značke: Literatura
Komentarji
Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ