Zgodba podporne ekipe prek Alp: Dirkanje ob progi

Pa se je začelo! V petek 13.7. smo spakirali avtodom, pojedli pico iz bližnje gostilne in se odpravili proti Nemčiji. Nisem pretirano vraževerna, vendar sem se vseeno spraševala, kaj nam bo ta petkova trinajstica prinesla. Na glas raje nisem razmišljala, da ne bi vznemirjala naših dveh tekmovalcev.

Venomer sta ponavljala, da je važno, da prevozita, da čas ni tako pomemben, ampak čutiti je bilo, da bosta dala vse od sebe. Da vseeno ne gresta na nedeljski izlet. Tudi, ko sem vprašala, zakaj ne bi vsaj eden vzel na etapo mali nahrbtnik, da bi imela notri dežno jakno, mogoče nogavčnike ali pa telefon, sta me čudno pogledala, češ kaj pa govorim, ali ne vem, kakšna dodatna teža je to, in kako nahrbtnik ovira vožnjo.

Torej smo se pozno popoldne pripeljali v Oberammergau. Kraj je v deževnem popoldnevu delovalo zaspano, poživeli so ga le "naspidirani" kolesarji in pa razstavljalci razne športne opreme ob samem prijavnem prostoru. Midve z Natalijo sva se sprehodili do novinarskega centra, kjer sva dobili novinarski izkaznici, s katero sva lahko potem v vsakem kraju dostopali do sobe, kjer so imeli internet, prav tako sva se lahko udeleževali “pasta party ”, kjer so stregli - kaj drugega kot - testenine z vsemi mogočimi prelivi.

Čas se je ustavil

Sicer je bila izbira hrane in lokacija teh pasta partijev v rokah lokalnih oblasti in pohvala gre predvsem avstrijskim in švicarskim mestom, da so pripravili res raznoliko in dobro hrano. Predvsem smo bili navdušeni nad pasto party v avstrijskem Naudersu in švicarskem Schuolu, kjer so nas s kabinsko žičnico, ki je v ta namen podaljšala svoj obratovalni čas, popeljali na bližnji vrh in nam tam postregli s hrano. Ti pasta partiji so se ponavadi začeli okrog sedme ure, končali pa okrog devete ure. To poudarjam, da si ne bi kdo predstavljal, da so te  zabave trajale pozno v noč, kajti tekmovalci so se morali nujno naspati. Še tako ni bilo dovolj časa za regeneracijo. Poleg hrane, ki smo jo bili deležni na pasta partyjih, so nam organizatorji vsak dan predstavili fotke in video posnetke s pravkar končane etape. Vsake toliko časa se je kdo našel na kakšni fotografiji ali na videu posnetku in iz tistega omizja je bilo slišati glasno ploskanje in komentiranje. Po končanem ogledu fotk in posnetkov je sledil hiter opis etape, ki je sledila naslednji dan. Bil je opisan profil, višinski metri, vrsta terena itd. Kot rečeno, te "zabave" so se hitro končale. Večina je bila z mislimi že v naslednjem dnevu in so komaj čakali, da padejo v posteljo.

Iz Slovenije sta bili dve ekipi, poleg Bicikel.com tudi ekipa Speed nails. Vsi smo iz Celja, se dobro poznamo in fantje tudi velikokrat kolesarijo skupaj, zato smo večere preživljali večinoma skupaj. Ko je nekdo vprašal, kateri dan je danes, je drugi odgovoril  "četrti". Ta odgovor  pojasnjuje, da se nam je čas ustavil in možgani so se omejili na teh osem dni. Ni bil več važen datum, ampak samo, koliko etap je že za nami, oziroma koliko še pred nami. Preračunavali smo, koliko višincev še moramo prevoziti, koliko smo jih že, kdaj bomo na polovici itd …  

Highway to hell

Jutro se je v našem avtodomu pričelo ob 6. uri. Primož je bil najbolj discipliniran in je vstal točno ob uri. Matej je še malo poležal in tam do pol 7. ure sta oba že pojedla prvi zajtrk, ki je bil sestavljen iz muslijev z jogurtom ali mlekom. Midve z Natalijo sva si vzeli še nekoliko več časa in vstali okrog 7 ure, skuhali kavo in čaj ter si naredili zajtrk. Fanta sta bila do takrat že v glavnem oblečena in sta se nama pridružila. Pojedla sta še vsak kakšen kos kruha z marmelado ali nutello. Treba je poudariti, da pri takih etapah telo porabi lahko več kot 4.000 kcal in je potrebno jesti, kadar le lahko.

Glede prehrane smo se pred odhodom kar precej obremenjevali, saj je bilo rečeno, da naj bi tekmovalci jedli testenine tudi za zajtrk, vendar smo iz lastnih izkušenj ugotovili, da je bolje pred tekmovanji jesti tisto, kar sicer ješ doma. Čisti dokaz tega je druga slovenska ekipa, ki je za zajtrk vsak dan pojedla več kot 10 jajc. Njihov spremljevalec je komaj dohajal kupovati sveža jajca.

Torej začel se je štart 1. etape. Vreme je bilo deževno, dokaj mrzlo, midve z Natalijo sva že razmišljali, kje bova popili drugo kavo, več kot tisoč udeležencev pa se je v ritmu komada AC/DC Highway to hell podalo na 8-dnevni boj za obstanek.

Entuziasti

Po startu sva z Natalijo pripravili avtodom za vožnjo, nastavili garmina na mestece Imst v Avstriji in odpeljali. Pot je potekala v znamenju zastojev, nekaj zaradi del na cesti, delna zapora je bila pa tudi zaradi prečkanja trase dirke. Medtem, ko smo stali v koloni, so se mimo nas vozili umazani in čisto premočeni kolesarji, saj je takoj po startu začelo močno deževati. Pot od Oberammergaua do Imsta naju je vodila mimo idiličnega smučarskega središča Garmisch-Partenkirchen in mimo smerokazov za Zugspitze, najvišjo goro v Nemčiji, ki meri nekaj pod 3000 m n.v. in je dostopna z gondolo. Tukaj nama je že prvič postalo žal, da nimava časa kakšen dan ali dva za raziskovanje okolice. Vendar bili sva »support team « in morali sva se čim prej pripeljati v Imst. V mesto sva prispeli spet v dežju. Našli sva parkirišče nedaleč stran od kampa in kmalu je prišel starejši gospod in povedal, da ni dovoljeno prenočevati na parkirišču in da lahko plačamo kazen. Nama se je mudilo na cilj pričakati najprej vodilne in nato še naša dva in sva se z njim dogovorili, da bomo potem prestavili avtodom v kamp. Kot se je kasneje izkazalo, je bil ta gospod upravitelj kampa in je želel zaslužiti še kakšen evro več, čeprav je bil kamp praktično že poln. Prenočili smo kar na parkirišču in seveda nismo dobili nobene kazni.

Udeleženci Craft Bike Transalp maratona so imeli glede prenočevanja različne možnosti. Eni so si najeli apartmaje za en dan v vsakem ciljno-startnem kraju, drugi so podobno kot mi najeli avtodom, spet tretji so spali v organiziranem kampu, kar pomeni, da jim je organizator prevažal prtljago, prenočevali pa so po raznih telovadnicah, kulturnih domovih in podobnih večjih kapacitetah, verjetno kar po tleh.

Dve udeleženki maratona iz Nemčije sta s svojima fantoma prenočili kar v manjšem spalnem kombiju, vzporedno z našim avtodomom. Zraven so prevažali tudi šotor, ki jim je služil kot skladišče za hrano ponoči, ko so kombi pripravili za spanje. Po nočnem deževju se je na njihovi tendi nabralo kar nekaj vode, katero so z veliko smejanja uporabili za jutranje umivanje obraza in splakovanje zob. Spraševala sem se, kako kljub vsemu neudobju v malem kombiju brez vode in wc najdeta voljo in veselje še do dirkanja. Za ti punci lahko sigurno rečem, da živita za kolo.

Natalija že v cilju pisala reportaže za spletno stran

Ko sva parkirali avtodom, sva pripravili beljakovinske napitke za naša fanta in pohiteli na ciljno mesto. Oblaki so se počasi trgali in ko sta v cilj prispela Primož in Matej, sta se tudi najina obraza razsvetlila. Po tuširanju in pranju koles smo počakali še drugo slovensko ekipo, nakar je popoldan sledil v znamenju klepeta in masiranja razbolelih mišic. Zaspali smo zgodaj, brez ponočevanja, vsak s svojimi mislimi, fanta z občasnimi komentarji naslednje etape. Imst mi bo najbolj ostal v spominu po ogromni plezalni steni na obrobju.

Seveda sva skoraj vsako jutro spremljali fante na start in podoživeli napetost in vznemirjenost dirke. Tako je bilo tudi naslednje jutro, ki prav tako ni obetalo veliko sonca. Na startu je bilo oblačno in dokaj mrzlo in sama pri sebi sem si prigovarjala, da je bila napoved za tretji dan že boljša in da je pač lepo vreme zamudilo za nekaj ur.

Druga etapa je tekmovalce pripeljala do avstrijskega Ischgla. Najina pot je bila udobna, tokrat ni bilo veliko zastojev, parkirišče za avtodome so določili na ogromnem prostoru pod kabinsko žičnico, le nekaj metrov stran od ciljne arene, tako da sva imeli dovolj časa, da sva pričakali tudi vodilne tokratne etape. Natalija je poiskala press center in si dala opraviti s poročilom za pretekli dan, jaz pa sem ostala v cilju in fotografirala. Z uredništvom revije Bicikel.com je bilo zmenjeno, da vsak dan napišemo poročilo z etape in dodamo nekaj slik in to nama je vzelo kakšni dve uri na dan. Delo sva si večinoma razdelili tako, da je Natalija takoj, ko sva prispeli v ciljno mesto, poiskala internet in že deloma napisano poročilo z izjavami naših tekmovalcev, dopolnila še s točnimi podatki rezultatov in poslala na uredništvo, jaz pa sem ta čas fotografirala dogajanje na cilju. Primož in Matej sta bila z izjavami prvih nekaj dni precej skopa, potem pa se je predvsem Matej dokaj razpisal in včasih je kakšna sočna padla tudi med samo masažo.

Top of The Mountain Concert

Ischgl je idilična smučarska vasica na področju smučarskega središča Silvretta Arena Ischgl,  ki skupaj s švicarskim smučarskim središčem Samnaun tvori največje smučarsko področje v Alpah z več kot 200 km smučarskih prog in več kot 40 smučarskimi napravami. Tisti željni zabave bodo tukaj prav gotovo prišli na svoj račun saj je Ischgl znan tudi po divjih apr ès-ski zabavah. Vsako leto za zaključek smučarske sezone organizirajo koncert imenovan Top of The Mountain Concert, ki je že gostil najbolj znana imena pop glasbe, od Bob Dylana, Tine Turner, Eltona Johna, Mariah Carey itd. Že samo ime koncerta pove, da se dogaja na vrhu hriba, in sicer na vrhu Idalp, na nadmorski višini 2300 m.

Naslednja etapa je bila iz Ischgla v Nauders. Transalp je prečil hribe, cestna povezava iz Iscgla v Nauders pa je bila samo okrog hriba, kar pomeni, da smo se morali do Landecka peljati nazaj in potem zaviti proti jugu. Pot do Naudersa je speljana visoko ob soteski, tako da vožnja nudi čudovit razgled v dolino. Tudi cesta je široka, tako, da se kljub višini, počutiš dokaj varno. Ko se pripelješ mimo vojaškega muzeja in narediš še dva ovinka okrog hriba, se ti odpre čudovita dolina. Nauders leži 29 km južno od Landecka, praktično na tromeji med Italijo, Avstrijo in Švico in po koncu druge svetovne vojne je mnogo nacistov skozi Nauders prebežalo v Švico in se tako izognilo sojenjem. Parkirišče za avtodome je bilo urejeno pod kabinsko žičnico, vendar kakšna 2 km od središča kraja in od cilja etape. To je pomenilo tovorjenje torbe s preobleko in napitki na sam cilj, vendar je tu vsaj sijalo sonce.

Zvonik v vodi

Kasneje so nam povedali, da nas bodo na pasta party peljali s kabinsko žičnico na vrh hriba, kar je bilo lepo presenečenje. Avtodom smo imeli parkiran res na lepem prostoru, nekaj višinskih metrov nad Naudersom, tako da se nam je odpiral pogled na celo mestece, obdano s hribovjem. Tudi sonce je sijalo z vso svojo močjo, tako, da smo lahko sedaj prvič na dirki razpakirali stole in mize, ter se predali užitkom brezdelja. Seveda smo nekaj pojedli in se pomasirali, potem pa z navdušenjem navalili na žičnico.

Midve z Natalijo sva že takoj popoldne želeli izkoristiti brezplačno vožnjo na 2200 m, da bi se potem s kolesom po kakšni lepi singli spustili nazaj v dolino. Z nasmehom in lepim pogledom sva prepričali žičničarja, da naju je spustil s kolesi, čeprav je na začetku rekel, da brezplačen prevoz velja samo za pešce. Ta najina sanjska vožnja se je končala bolj klavrno, z veliko peš hoje, nekajkrat sva našli slepo cesto in samo na koncu kakšnih 200 metrov najine tako želene single.

Naslednji dan je trasa maratona potekala mimo naših avtodomov, tako da sva tekmovalce pričakali kar tam in močno navijali. Ker ta dan trasa ni bila dolga in tudi midve z avtodomom nisva imeli dolge poti, sva se zapeljali proti jezeru Reschensee, mimo katerega so tekmovalci znova zagrizli v hrib. Jezero je nastalo z umetno zajezitvijo področja, na katerem je bila postavljena tudi cerkvica iz 14. stoletja. Sedaj iz vode gleda le zvonik. Legenda pravi, da se pozimi še vedno slišijo zvonovi, čeprav so zvonove že zdavnaj odstranili.

Ko sva dočakali naša dva tekmovalca, sva se vrnili nazaj do Naudersa in čez prelaz, kjer sva prečkali mejo in se po nekaj kilometrih pripeljali v švicarski Scuol. Ker je bila etapa ta dan kratka, midve pa sva se zamudili še z vmesnim postankom pri Rechensee, sta naju fanta s prihodom v cilj prehitela. Kot po navadi je sledilo posedanje po trgu in zbiranje vtisov. Zanimivo se mi je zdelo, da je vsaka hišica na trgu imela klopco, na kateri pa tisti dan nihče od prebivalcev ni sedel. Tudi v Scuolu so nas organizatorji Transalpa na pasta party popeljali s kabinsko žičnico in nam omogočili prekrasen razgled na zahajajoče sonce.

Primož objel skalo

Peta etapa nas je vodila od Scuola do Livigna. Od tega kraja sva si največ obetali prav midve, saj je Livigno brezcarinska cona in je precej stvari cenejših, od parfumov, tehničnih stvari do športnih copat in opreme. Isto velja za gorivo. S tem sva bili seznanjeni že pred tem in sva v Avstriji, ko nam je zmanjkalo goriva, preračunali, koliko litrov morava točiti, da bova v Livigno prišli s praznim tankom. Izračuni so bili tako točni, da sva na prvo bencinsko postajo v Livignu prišli skoraj na hlape. Cena litra dizla pa je bila nekaj čez 0,9 EUR! Iz švicarske smeri se v Livigno pripelješ po izmenično enosmernem ozkem tunelu, kar je bila kar preizkušnja za živce tako voznice avtodoma, kot tudi sopotnice. Na vsaki strani avtodoma je bilo le nekaj cm prostora.

Livigno je želelo, da ga ohranimo v dobrem spominu, saj nam je pri 21 stopinjah na 1900 m n.v. ponujalo razvajanje. Ampak žal je postanek trajal le en dan, večina trgovin pa je zato ostala še neobiskanih. Vsekakor pa je na prvem mestu za naslednji dopust. Tudi ture v okolici so naravnost sanjske. Posebej priporočljiv je obisk doline Fedaria, še bolj pa Giro di Alpe del Gallo do doline Val Mora. Gravitacijske odvisneže bo najbolj pritegnil ogromen bajk park Mottolino in številne prave visokogorske single.

Iz Livigna so tekmovalci startali že ob 8h saj je bila na vrsti kraljevska etapa. Pot jih je pripeljala med drugim preko z Gira znanega prelaza Mortirolo v Ponte di Legno, kjer smo na cilju bili priča vsem vrstam občutkov, od objemov, solz sreče, solz trpljenja, tudi kreganju in zmerjanju znotraj ekipe (ne naše!) smo bili priča. Etapa je bila res težka fizična in psihična preizkušnja. Tudi naša dva fanta nista prišla najbolj nasmejanih obrazov v cilj. Primož je padel in "objel" skalo, Matej pa je na cilj prišel s težavami pri dihanju tako, da smo morali iti v šotor prve pomoči, da so mu pregledali pljuča. Na srečo ni bilo nič hujšega kot prehlad. Reševalec je pojasnil, da pri velikem spreminjanju višinske razlike, temperaturnem nihanju in globokem dihanju lahko pride do težav, ki spominjajo na astmo in svetoval inhalacijo in kakšen sirup proti kašlju. Šesta etapa si je ime kraljevska etapa res zaslužila.

Tekmovalci so se po uspešno prestanem dnevu sprostili in v mislih že bili na Rivi, saj so glavnino dirke že oddelali.

Sledila je etapa do Madonne di Campiglio kjer sva z Natalijo imeli velike težave z iskanjem prostora za avtodom. Mesto je dokaj neprijazno avtodomarjem, tudi vse smučarske naprave te praktično pričakajo pred hotelom. V tem mestu je najbolje biti hotelski gost. Mesto je sicer lepo, vendar me iz omenjenega razloga ni pritegnilo.

Zadovoljstvo na in ob progi

Zadnja etapa pa je vodila do Rive del Garde, nam dobro poznanega kraja, saj nas vsako leto v času prvomajskih praznikov gosti na gorsko kolesarskem festivalu v mešanici sredozemskega podnebja in alpskih vetrov. Ves čas etape je močno deževalo in šele ko so prvi tekmovalci prišli v cilj, je posijalo sonce, tako kot se za Gardo spodobi. Na cilju je bilo videti vse mogoče, od šampanjskih ploh do transparentov, ki so jih navijači pripravili za svoje favorite. Poleg tekmovalcev so tudi kolesa romala naravnost v jezero.

Zvečer je sledila zaključna podelitev nagrad, nakar so organizatorji vse udeležence Transalpa povabili na oder na skupinsko fotografiranje, za spremljavo je igrala pesem zmagovalcev “...for the champions ”, mi pa smo stali na gasilskih mizah in ploskali. Verjetno nas ni bilo malo, ki smo občutili »kurjo kožo « ob tem.

Tako kot udeleženci Transalpa sva tudi midve z Natalijo kot podporna ekipa imeli svojo dirko, z drugačnimi zadolžitvami, z drugačnimi težavami, z uspelimi in neuspelimi nalogami.

Čeprav sem si misijo Transalp predstavljala nekoliko bolj na »izi &am p;am p;am p;am p;am p;am p;la quo;, mi ni žal za kup knjig, ki sem jih neprebrane pripeljala nazaj. Videli smo ogromno najlepših alpskih krajev, doživeli precej lepega, se smejali, se kakšen dan tudi malo skregali in jezili, malo skrbeli in vsi prišli domov zelo utrujeni.

Petra Gajšek,

Bicikel.com prek Alp support team

foto: Petra Gajšek/Natalija Anderluh/Bike Magazin