Žiga Jerman, La vie en France: Au revoir “Hotel mama”

Lep pozdrav iz Besancona. Zdaj že nekaj časa “mojega” mesta blizu švicarske meje, a v francoski pokrajini Frenche Comte, od Pariza oddaljenega štiristo kilometrov. Na srečo je vsaj mesto kar podobno naši Ljubljani. Najti vsaj kakšno podobnost, potem ko te dolgo ni v domačih krajih je vsekakor lepo, pa čeprav gre za manjše mesto z okrog 116 tisoč prebivalci. Čeprav gre za mojo prvo izkušnjo z življenjem v tujini, priznam, da mi ni hudo. Hitro sem se navadil življenja v Franciji.

S tem nimam težav, še posebej ne, ker je to res kolesarska dežela. Večjo razliko mi je predstavljal drugačen način dela v kolesarstvu. Tu razmišljaš zgolj in samo o kolesu. Se zbudiš, greš na zajtrk in potem na kolo. Po treningu si pripraviš kosilo. Sledi pa počitek. Ko sem bil v Sloveniji, sem vedno našel čas tudi za druge stvari. S prijatelji smo po treningu velikokrat šli še na kakšno kavo v mesto. Počeli še druge stvari, tako da nisem imel toliko časa za počitek in regeneracijo kot ga imam tukaj.

"Sicer nisem ravno Jaime Oliver – po pravici povedano, raje jem, kot kuham – ampak zdaj sem vsaj toliko napredoval, da si skuham že kaj več kot testenine in jajca."
Žiga Jerman

Tukaj resnično ves prosti čas izkoristim za počitek. Prav to je največja, najpomembnejša stvar v kolesarstvu. Še posebej pri mojih letih, ko sem na nekakšnem začetku v profesionalnem kolesarstvu. Ampak, vse se da. To sem zdaj spoznal. Tudi “Hotela mama” ni več. Morda je bilo še najtežje to, da sem moral začel kuhati, likati, prati. Sicer nisem ravno Jaime Oliver – po pravici povedano, raje jem, kot kuham – ampak zdaj sem vsaj toliko napredoval, da si skuham že kaj več kot testenine in jajca.

Čeprav so si dnevi zelo podobni, monotoni, če hočete, mi čas kar hitro mineva. Pomaga mi tudi, da se s prijatelji in svojci kar pogosto slišim. Skoraj vsak dan, saj imam veliko prostega časa. Poleg tega sem član slovenske reprezentance do 23 let. Že do zdaj smo skupaj veliko dirkali, pa še bomo. Vsaj enkrat na mesec sem z našimi fanti. Na poti v Belgijo me je v Besanconu pobral selektor Martin Hvastija, tako da sva skupaj nadaljevala proti Belgiji.

"V veselje mi bo dirkati s fanti iz ekipe, v kateri sem preživel vso mojo kariero. Le, da si bomo tokrat stali nasproti. Naj se vidi, kdo je jači."
Žiga Jerman

Med temi dirkami – pri ekipi mi brez težav dovolijo nastopanje za reprezentanco – sem čas izkoristil tudi tako, da sem se vrnil v Slovenijo. Zgolj, da “nafilam” baterije. Prvič po treh mesecih sem nekaj dni preživel doma. Ta teden pa že grem na dirko po Bretaniji, pokrajini v Franciji. Se že veselim srečanja z lani še mojo ekipo Ljubljana Gusto Santic. V veselje mi bo dirkati s fanti iz ekipe, v kateri sem preživel vso mojo kariero. Le, da si bomo tokrat stali nasproti. Naj se vidi, kdo je “jači”.

Trenutno mi edino težavo predstavlja jezik. Francosko se vsak dan učim in menim, da kar pridno napredujem. Velika prednost pri tem je, da sem vseskozi obdan s Francozi, tako da se na ta način lažje učim. Seveda dobiš tudi “potuho” v sami ekipi, saj fantje dobro govorijo tudi angleško in seveda kdaj izbereš lažjo pot. Težav s komunikacijo kljub vsemi ni. Je pa res, da je uradni jezik v ekipi francoščina in prej ali slej se bom ta jezik moral naučiti. Do naslednjič pa AU REVOIR.