Žiga Jerman, La vie en France: Ko ti v Dominikanski republiki med dirko mimo glave prileti banana

Žiga Jerman, La vie en France: Ko ti v Dominikanski republiki med dirko mimo glave prileti banana
29.07.2019 AVTOR: DZ

La vie en France oziroma "Življenje v Franciji". Žiga Jerman, član kontinentalne ekipe Groupama FDJ se nam bo redno oglašal in nam razkrival življenje, ki ga živi v kolesarski deželi – Franciji.

"Sprva sem si govoril, da se bom na vročino kmalu privadil, a vsako jutro, ko sem stopil iz apartmaja me je kap."
1. avgusta bom, kot je zdaj že znano, kot “trainee” prestopil v našo World Tour ekipo. To pomeni, da bom vseeno lahko evropsko in svetovno prvenstvo še odpeljal v kategoriji mlajših članov. Seveda v dresu slovenske reprezentance. Do dogovora z ekipo je v bistvu prišlo zelo hitro, tako da smo se za vse skupaj dogovorili nekaj dni po državnem prvenstvu in pred odhodom na Karibe.

Žal ne na dopust, ampak na etapno dirko Tour de Martinique, ki leži zraven Dominikanske republike. Seveda smo tam bili po zaslugi sponzorja FDJ. V devetih dneh smo prevozili 11 etap, tako da kaj veliko časa za uživanje na prelepih plažah nismo imeli, pa čeprav sem upal, da bo to bolj dopustniško dirkanje. A sem se kar krepko zmotil. Vročina, vlaga. Zame je še za dopust tu preveč vroče, kaj šele za dirkanje.

"Že, ko smo iz letališča stopili ven, smo se samo spogledali. "Upam, da bo jutri kaj bolj hladno," sem si mislil. A vsak dan je bilo podobno."

Že, ko smo iz letališča stopili ven, smo se samo spogledali. "Upam, da bo jutri kaj bolj hladno," sem si mislil. A vsak dan je bilo podobno. Peklensko vroče, obenem pa smo v dveh dneh imeli celo po dve etapi. Najprej etapa, potem kronometer. Najhujši dan je bil, ko smo dirkali pri 38 stopinjah in 87-odstotni vlažnosti. Še za običajno življenje je bilo preveč. Sprva sem si govoril, da se bom na vročino kmalu privadil, a vsako jutro, ko sem stopil iz apartmaja me je kap.

Domačini so na vse to sicer navajeni, za nas pa je bilo kar neznosno. Lahko pa tudi uživaš, če imaš čas za to. Kraji so zelo lepi in zdi se mi, da je bila dirka eden večjih dogodkov za tamkajšnje prebivalce, ki so se ob cestah zbirali v lepem številu. Glede na to, da gre za otok, sem menil, da bo več ravnine. V resnici je ni bilo niti metra.

"Na spustu naju je v ovinek prehitelo spremljevalno vozilo enega izmed lokalnih klubov. Takoj potem je “zabremzal”, tako da sva se komaj še izognila drugemu padcu."

In še zgodba tistih dni? Med sedmo etapi je močno deževalo. Posledično so bile ceste zelo spolzke in v krožišču nas je kar nekaj komadov padlo. Skupaj z Jakeom Stewartom, ki je ravno tako padel, sva se hitro pobrala in nadaljeval z dirko. Seveda je sledilo klasično nadaljevanje. Lovljenje. Na spustu naju je v ovinek prehitelo spremljevalno vozilo enega izmed lokalnih klubov.

Takoj potem je “zabremzal”, tako da sva se komaj še izognila drugemu padcu. Seveda sva se po domače povedano “pizdila” in kar naenkrat sem zagledal banano, ki mi je priletela mimo glave. “Gospod” mehanik se je stegnil skozi okno in nama vrgel par banan. Česa takšnega resnično še nisem videl, kaj šele doživel. A moram reči, da mehanik za kakšnega košarkarja ravno ne bi bil. Zadel ni popolnoma nič. Na koncu sem zasedel drugo mesto, tako da dan ni bil tako zelo slab.

"Moram reči, da mehanik za kakšnega košarkarja ravno ne bi bil. Zadel ni popolnoma nič. Na koncu sem zasedel drugo mesto, tako da dan ni bil tako zelo slab."

Značke: Cestno
Komentarji
Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ