Morda si samo domišljam, ampak zdi se mi, da imam veliko srečo, da lahko iz prve vrste spremljam najbolj ključne trenutke razvoja gorskega kolesarjenja. Premlad sem, da bi izkusil dirke v spustu s kolesi brez vzmetenja ali da bi imel nekje v zadnjem kotu omare vijolično-rumeno-zeleno lajkro.
Sem pa tudi dovolj star, da še vem, kakšno revolucijo so prinesle V-zavore, in da sem tudi sam kar nekaj počitniških dni pridno delal, da sem si lahko privoščil lepe nove rogove. Ravne Ritcheyjeve sem zamenjal za zavite Cannondale CODA in bil vesel kot radio. V prvo vrsto sem sedel ravno, ko so začela kolesa postajati zares dobra, ko smo se začeli zavedati pomena urejenih prog, ko smo se začeli ločevati na tekmovalce in netekmovalce in – kar je verjetno najpomembnejše – ko je začelo gorsko kolesarjenje postajati šport za množice.
Od časa klunkerjev se je spremen