Bilo je rahlo nenavadno, ko sem pred šestimi leti pisal prvo kolumno za revijo, posvečeno kolesarstvu. Zdela se je rahlo bogokletno, da nekdo, ki kolo jemlje bolj ali manj samo kot priročno transportno orodje, soli pamet zavzetim vrtilcem pedal. Ampak uredniki so vztrajna sorta, ki se jim zdi fino, če prihaja pošta iz tako imenitnih krajev, kot je New York, tedanji izvršni urednik Blaž pa je fant, ki mu težko rečeš ne.
Posledice so bile hitro tu, kolega iz časnikarske hiše, kjer si pretežno služim kruh, me je sredi prve zime zelo resno vprašal za nasvet, kako premagovati temačne mesece mraza in ledu na cestah ter kaj mislim o spinningu. Nisem si mislil kaj dosti, saj sem moral najprej strica Googla vprašati, kaj je to. Slike so kazale nekaj zelo modernega in organiziranega, čeprav tako kot vsi sodobni fizkulturni rituali v sebi skriva sledove metod, s katerimi so v srednjeveških temnicah iz ubogih duš vlekli priznanja, kaj se vrti okoli česa.