Izleti - Benečija - Nebeške doline

Benečija - Nebeške doline
02.10.2012 AVTOR: BOSTJAN SVETE
Ne, niste narobe prebrali, opis tega izleta je en sam slavospev nebeško lepi pokrajini ob Nadi ...
Ne, niste narobe prebrali, opis tega izleta je en sam slavospev nebeško lepi pokrajini ob Nadiži, znani tudi kot Beneške doline. To so tiste doline, ki se stekajo na jug proti Čedadu v slovenskem zamejstvu in jih ne gre mešati z Benečijo kot eno dvajsetih italijanski dežel.

V tisto šir &am p;am p;sc aron;o Benečijo sodijo tudi same Benetke, ki pa jih iz osrčja te naše Benečije, torej z Matajurja, že dolgo ni mogoče videti zaradi onesnaženosti. In če je Matajur najvišja točka Beneških dolin, je njegov antipod 1500 metrov nižje tekoča Nadiža, nekakšna nesrečna mlajša sestra Soče, ki je ta ni sprejela v svoje okrilje, čeprav sta si le borih 6 kilometrov narazen. No, po domnevah nekaterih geologov in geografov naj bi bila zgodba celo obrnjena – da se je mlajša Soča že zlivala v starejšo Nadižo, potem pa zavihala nos in jo ubrala po svoje. Kakor koli je že bilo, reki se pod svojima imenoma ne stikata več. Soča ostane samostojna do izliva v Jadransko morje, Nadiža pa ji svoje vode na koncu le podari, a kot del močnejšega Tera.

Najlepše različice

Druge reke Beneških dolin imajo manj burno geografijo, saj se vse enoglasno spuščajo proti Nadiži, s pobočij južno od Matajurja, med Kanalskim Kolovratom, Kolovratom ter Kanalsko dolino na zahodu. Kljub razmeroma redki poseljenosti je asfaltiranih cest veliko, skoraj vsaka dolina ima svojo, za povrh pa je še nekaj grebenskih in prečnih. Tokratni izlet je izbor najlepših, mogočih pa je kar nekaj variant, tako daljših kot krajših.

Za kolesarje iz osrednje Slovenije se je izkazal kot najboljši začetek v Čedadu, zunaj mestnega obzidja je na voljo tudi dovolj parkirnih prostorov. Če so vam bolj pri srcu zmernejši vzponi in ste za to pripravljeni plačati s strmejšimi spusti, izberite smer proti urinemu kazalcu, v nasprotnem primeru boste grizli v napet klanec s približno 800 metri višinske razlike iz Idrskega čez Livek na vrh Kolovrata.

Meni sta obe smeri enako ljubi, ampak če se že moram odločiti, naj bo tokrat na jedilniku kot predjed najprej vzpon na Kaludranico. 800 višinskih metrov blagega smukanja po ogozdenih južnih pobočjih nas vodi skozi vasi Tavorjana, Mažerole in Čenebola, katerih imena pričajo o bogati zgodovini teh krajev, kjer so bili narodi nenehno na prepihu. Postojte ob kakšni informativni tabli in izvedeli boste več, nam se mudi naprej.

Prva slovenska postojanka na tem potovanju po enem najrazburljivej &s caro n;ih in najslikovitejš ih slovenskih koncev bo Robidišče, tudi naša najzahodnejša vas. Kljub čudovitim pogledom na Julijske Alpe kaže vas dokaj klavrno, zapuščeno podobo, za kar je krivo dvoje. Eden izmed glavnih razlogov je gotovo njena geografska odmaknjenost, stisnjenost Breginjski kot, ki je že tako ali tako v samem kotu Slovenije... No, saj razumete.

Pazite na konje

Drugi pa je uničujoči furlanski potres, ki je na šir &am p;am p;sc aron;em območju severovzhoda Italije in zahoda Slovenije pustošil maja in septembra leta 1976. Prav v mesecih torej, ko je obisk teh krajev najlepši, čeprav orumeneli macesni in odpadli kostanji za prav posebno kuliso poskrbijo malce kasneje. In nekaj posebnega je ujeti dan, ko vrhove Julijcev pobeli sneg (naj ne bo premraz, dvakrat se vzpnemo na 1000 metrov nad morjem), v kotlinah, kjer nas živi največ, tišči megla ob podpori inverzije, tukaj pa sonce veselo pripeka z dvanajstimi ali celo petnajstimi stopinjami. Verjemite, take razmere je mogoče najti tudi v pozni jeseni, je pa res, da so tu ceste zaradi razmeroma redke obiskanosti kmalu nevarno postlane s kamenjem, pa tudi kostanji. No, tega pridno zobajo konji na paši, kar pa ne zmanjšuje tveganja za kolesarje, saj menda ni nič kaj prijetno, če s polnim zaletom priletiš izza ovinka v poltonskega rezgetavca, ki se ne da motiti sredi svojega sredicestnega obeda.

V Robidišču je tudi voda za prve žejne, naslednja bo v Breginju. Ampak do tja bo treba najprej pokuriti nekaj zavornih oblog na strmem spustu do pogosto suhe struge Nadiže – tu smo v njenem zgornjem toku –, nato pa še nekaj kalorij na prav tako strmem vzponu do Logja. Ampak, plačilo za ta trud je uživanje po valoviti cestici do Breginja, nato sledi hiter spust med občudovanjem razgledov proti Krnu in Kobariškemu Stolu vse do Kobarida. Tu se je smiselno okrepčati, predvsem pa zaviti do Soče, kjer je – podobno kot pri Breginju čez Nadižo – Napoleonov most. Očitno se je ta mali Korzičan domačinom priljubil, čeprav je ob koncu 18. stoletja njegova vojska tu neusmiljeno plenila med prodorom proti Trbižu. Res zanimivo, da nimajo tudi kakšnega Habsburškega stolpa ali pa Dučejevega trga, mogoče celo Turške kapelice... In zakaj se okrepčati ravno tukaj? Ker nas čez nekaj minut čaka daljši, predvsem pa kar strm vzpon na Livek, ki sem si ga tokrat izbral za glavno jed. Strmina je ves čas nekje 12-odstotna, edino nekje po prvi tretjini se malce položi, da zadihamo. V Livku je spet voda, dobrodošel izgovor za krajši počitek torej.

Vse poti vodijo v Čedad
Kajti do vrha Kolovrata je še slabih 500 višinskih metrov, ves čas pri strmini približno 10 odstotkov. Najbolje, da se na tem vzponu, ki velja za enega težjih v Sloveniji, čeprav je malce zapostavljen, zamotite s kakšnim prijetnim pogovorom, ker pravega razgleda ne bo vse do vrha. Bo pa tam zato kraljevski, saj je kot na dlani vse zgornje Posočje, Krn pa svoj obraz pokaže z mehkejše, jugozahodne strani. Naužijte se teh pogledov, Alpe boste namreč pustili za seboj, vračate se med valoviti predalpski svet.
Kot že omenjeno, tu rastejo predvsem kostanji, zato previdnost ne bo odveč, pa tudi sicer v gozdni senci hitro spregledamo kakšno luknjo. Na začetku je treba malce paziti tudi na križiščih, da bomo res zavili desno v Italijo, ne pa po novem asfaltu levo v Volče ali šli naravnost proti Kambreškemu. Generalna smer je nato praviloma levo in navzgor, saj si tako podaljšamo višinsko prečenje proti Stari Gori, eni od treh romarskih cerkva v teh krajih. Če pa ste se uračunali in vas lovi noč, lahko zavijete desno v dolino reke Reke oziroma kasneje Kozce, po kateri boste do izhodišča prišli bistveno hitreje. Kajti spust s Kolovrata je prepleten s krajšimi vzponi, ki bodo marsikomu gotovo odveč.
In če je nekoč veljalo reklo, da vse poti vodijo v Rim, tu prav gotovo velja, da vse ceste vodijo v Čedad. Zapeljite se za konec še skozi to središče Furlanije, kjer je tretjina prebivalstva še vedno slovenskega, ne bo vas razočaral, zlasti če si privoščite kakšen košček pice in/ali sladoled, idealne hrane torej za regeneracijo in razvajanje. Če to sploh še potrebujete po takem božanskem izletu.

Revija Bicikel 11-12/2011 Marko Škorjak
Komentarji
Ta novica še nima komentarjev
*Za komentiranje morate biti prijavljeni.
Opozorilo: Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ