Izleti - Kraški rob

Kraški rob
30.05.2012 AVTOR: Jernej Cvek
Antidepresiv za mrzle dniKje ste ravno mene našli, da pišem o Primorski, sploh o ...
Antidepresiv za mrzle dni
Kje ste ravno mene našli, da pišem o Primorski, sploh o gorskokolesarski turi, če pa zadnjih nekaj let diham večinoma le še s specialko? Mogoče je to vseeno dobra priložnost, da se znova spomnim svojih traktorskih korenin in vseh zimskih dni, ko se kotline dušijo v večdnevni megli, nad njimi reže mraz z globokimi temperaturami negativnega predznaka, ko še po vsem Krasu sonce komajda stopi slano – na Primorskem, pod Kraškim robom torej, pa že vladajo razmere, primerne za kolesarje, ki se jim po žilah ne pretaka ravno eskimska kri.

Da, večkrat smo ugotavljali, da bi bilo take dneve treba dajati na recept. So odličen antidepresiv (ne me narobe razumeti, nič nimam proti depresiji), vsaj tako kot smučanje na Krvavcu, ko gledaš dol v mlečno kašo, iz katere mogoče štrli Šmarna gora, ne tako daleč pa je mogoče prepoznati tudi Učko, nekje levo od Snežnika. Pogosto je zame mejnik 10 stopinj, ki jih napovejo za Primorsko, najraje brez burje, pa tudi z njo preživim. Takrat ima zrak poseben, svež vonj, kot bi ga ravnokar prineslo s polarnega območja.

Težko se odločim, katero turo bi vam predstavil, a naj služi ta kot ogrodje. Tudi če boste izbirali in ubirali svoje poti, se boste gotovo vsaj delno dotaknili tega kroga. In ko tako razmišljam, spoznavam, da niti nisem bil tako redek gost teh krajev, le da sem jih malce zanemaril oziroma sem jih prečesaval bolj s cestnim kolesom. To ima tudi svoje čare, saj naše zaledje in Istra nasploh ponujata neskončne možnosti zimske rekreacije. In komu bi namenil tole turo? Vsakomur, ki se je sposoben peljati navzdol po malce bolj grobi podlagi, vožnja po teh vzponih pa je tako ali tako odvisna od pripravljenosti posameznika, tako telesne kot tehnične in motivacijske.

V znamenju železnice
Pa začnimo pri Homerju ... Če se ne motim, je bilo tako ime nemškemu ovčarju, ki so ga imeli nekoč pri gostilni Pod Slavnikom, ki stoji ... pod Slavnikom, seveda, v Podgorju. Miren borov gozdiček za železniško postajo je kot nalašč za priprave in tudi stranišče ni daleč – v gostilni. Če ste prezgodnji, potrpite sekundo in se olajšajte za prvim ovinkom. Na smreki boste zagledali oznako kolesarske poti, vendar je ta ena redkih, če ne edina, zato pot opravite s tem opisom v nahrbtniku ali pa si jo že doma označite na zemljevidu – obnese se izletniška karta Primorje in Kras v merilu 1 : 50.000. Torej, zaženete se s parkirišča in se generalno držite desne, ves čas po široki gozdni cesti, kateri se kmalu z leve priključi še tista iz središča Podgorja. Po rahlem vijuganju gori-doli boste zagotovo opazili progo Koper–Ljubljana , pod njo pa prehod, pod katerim se boste tudi vračali. Ampak zdaj greste naprej, levo, proč od proge in malce dlje navzgor. Prvi odcep desno naj vas ne zavede, ni še pravi, pač pa je treba desno (oziroma kar naprej po glavni cesti), malce višje. Kmalu se odpre prekrasen pogled na naše obalno zaledje in Istro ter na Tržaški zaliv proti Tržiču. Ne gorenjskemu, pač pa “monfalkonskemu ”. Spodaj, v dolini, blizu Hrastovelj, v znani vasici s stenskimi poslikavami mrtvaškega plesa, izvira Rižana. Ko se zaradi mestnega stresa izžeta duša naužije te lepote, se lahko po vedno slabšem kolovozu mimo vasi Brežec, ki šteje manj hiš, kot ima vaše kolo prestav, razen če ne vozite enoprestavnika, odpeljete skozi gozd proti železniški postaji Zazid. Prav tu so morale lokomotive včasih opraviti velik del vzpona, da so (ko je železniška proga še obratovala) lahko iz Kopra vagone privlekle do Divače, kjer se proga združi s tržaškim krakom nekdaj cesarske železnice.

Takoj čez progo desno sledite markaciji za Zazid, a se kmalu pripeljete na makadam, ki mu sledite do Zazida. Tu previdno odvijugate med hišami in prečkate cesto, ki pride iz Podpeči in nadaljuje proti Rakitovcu ter za športnim igriščem po blago vzpenjajoči se kraški poti znova začnete pridobivati višino. A ne za dolgo, saj se takoj, ko se pot pridruži makadamu, znova spustite za nekaj metrov proti severozahodu, ves čas sledeč markacijam. In te ostajajo zveste planinskemu izročilu, zato vas znova poženejo navkreber. Ko se sredi vzpona pot prevesi navzdol, naj vas to ne zavede, saj sledi plezalno najtežji del vzpona – po ostrem levem zavoju se zaletite v pravi “zid&rd quo;, ki pa je z nekaj trme in spodobnimi gumami vozen. In to skoraj do vrha V. Gradeža. “Skoraj///AMP// /rdquo; zato, ker morate vmes prečkati električne pastirje. Vsekakor dobrodošel izgovor za oddih, če že razgled proti morju in avtocestnemu nadvozu ne bi bil dovolj.

Ostro kamenje in trnje
Sledi spust, levo naokrog po nekdaj vojaški cesti, zdaj boste tu videli predvsem kmete in konje na paši, za katere električni pastirji tudi skrbijo. Po minutki ali dveh divjanja bo treba znova navkreber (malce posebna tura, vem, ni izrazitega vzpona in spusta), do razglednega stolpa, proti kateremu vas usmeri tudi tabla. Od njega se hitro proti levi, proti Gračišču, odcepi pešpot, ki postreže z nekaj trnja in tehničnega skalovja v spustu, zato previdnost ni odveč. In če do Gračišča pridete brez predrtega plašča in zračnice, odvisno od sistema, ki ga vozite, si lahko čestitate, saj je podlaga izjemno neprijazna do uporabnika. In če ste se že previdno izogibali ostremu skalovju, ne mislite, da boste opazili vse trnje, ki ga je bistveno več, kot bi si želeli.

V Gračišču lahko opravite hidracijski postanek in v gostilni napolnite rezervoarje, nato pa se v zmernem drncu po cesti skozi Kubed spustite proti Rižani, a takoj za vasjo, še pred ostrim desnim zavojem, zapeljete desno na makadam, ki vas po nekaj običajno blatnih odsekih pripelje do Hrastovelj. Po cesti nadaljujete do Dola, ujetega med dva tira – zgornjega in spodnjega –, ki se spojita v veličastnem loku vzhodno od vasice. Sledi vzpon po ne ravno najlažjem, grobem makadamu, dokler ne pridete znova skoraj do proge – pred tem za cerkvico na vrhu vzpona poiščete markirano pot levo in po strmem spustu ter strmem vzponu najdete Podpeč, od koder se znova vzpenjate po makadamu do Praproč. Z nekaj čuta za orientacijo sledite potem ob obronkih gozdov proti jugozahodu, dokler ne pridete do prej omenjenega podvoza pod železnico in na že znano gozdno cesto. Do izhodišča tako ne ostane več veliko.


”Dodane vrednosti” ture
Če ste se držali opisanega, vam je poleg velikega nasmeha in prepotenega telesa verjetno ostal zapis na inštrumentu približno 34 kilometrov in slabih 1.000 višinskih metrov. Ta tura ima tudi kar nekaj možnosti za “dodano vrednost”. Prva ali zadnja, če želite, je pentlja čez Golič in Kojnik, ki si jo lahko pustite za konec, če vam ostane še kaj moči. Spet se je treba vzpeti proti Brežcu, vendar na zavoju, kjer ste prej zapeljali desno, tokrat vztrajate naravnost navzgor, nato pa se po gozdni cesti peljete skoraj do meje s Hrvaško. Od tam po slikovitem grebenu mučite gume in se s Kojnika prešerno spustite naravnost v Podgorje. S tem turo podaljšate za kakšno uro.
Druga možnost je obisk Dragonje, kar priporočam le izkušenim avanturistom, saj po letošnjih poplavah pot ni več najbolje prevozna, še prehodna je komaj. Veliko je trnja (ne nosi zaman imena Trnuljčica), reko pa je treba tudi prečkati na več mestih. Vrnitev najlaže poteka čez Rokavo na Boršt in Gračišče, daljša različica pa gre čisto do konca ob Dragonji, nato po Parencani do Dekanov in čez Črni Kal (že blizu 100 kilometrov dolžine).
Tretja možnost je skok na Slavnik, ki je dejansko lahko samostojna tura, a za tiste bolj nepotešene nikakor ne pretežek zalogaj.
Četrta, meni najljubša, je različica, ki obišče krajinski park Beka, vendar je to že tema nove zgodbe.

Upam, da je to za radovedneže dovolj mamljiv opis, ki vas bo spravil na gorsko kolo tudi pozimi, bolj prekaljenim primorskim mačkom pa še vedno ostaja dovolj skritih enoslednic, po katerih lahko vodijo prijatelje. Pa še splošno opozorilo – nahajate s v območju, kjer po daljših sušnih obdobjih hitro vzplamti požar, zato je treba biti previden z ognjem. In ne, “kurjenje///AMP ///rdquo; diskov na hitrih spustih ne ogroža naravnega okolja. Razen s hrupom, seveda.


Kraški rob
Dolžina: 34 km
Višinska razlika: 950 m
Vzponi: nezahtevni, krajši odseki zelo zahtevni.
Spusti: nezahtevni, krajši odseki zahtevni.
Posebnosti: zelo groba podlaga, velika nevarnost predrtja.
Najboljši čas za izlet: kadar koli, veselje je toliko večje, kolikor slabše je vreme doma.

Komentarji
Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ