Izleti - Na prelaza med Gorenjsko in Primorsko

Na prelaza med Gorenjsko in Primorsko
22.08.2015 AVTOR: Matej Zalar
Z Gorenjske smo se čez Vršič prevalili na Primorsko stran ter se vrnili skozi Baško grapo in če ...

Z Gorenjske smo se čez Vršič prevalili na Primorsko stran ter se vrnili skozi Baško grapo in čez Petrovo Brdo. 200 kilometrov čistokrvnega cestnega užitka.
 

Baško grapo sem si že dolgo želel prevoziti s kolesom, a v krožno pot sem želel vključiti tudi Vršič. Ljubljančani lahko izberemo precej udobno možnost. Duhamorni poti čez Ljubljansko kotlino se izognemo, če se z vlakom zapeljemo do Jesenic. Od tam se po okroglih 200 kilometrih vrnemo naravnost pod domačo prho.
 

Na vrhu ture že po 35 kilometrih
Na Jesenice vozita ob koncih tedna zjutraj dva vlaka, na katera je mogoče natovoriti kolo. Priporočam mednarodno linijo, kar pomeni, da boste spali pol ure dlje in se na cilj pripeljali manj kot četrt ure kasneje kot s prvim. Na železniški postaji se je izkazalo, da je bilo za vsa kolesa komaj dovolj prostora, očitno pa to možnost večinoma izbirajo ljubitelji trekinga, specialkarji pač ne.

Z železniške postaje se na cesti maršala Tita usmerimo levo, a takoj zavijemo desno skozi podvoz pod železniško progo ter čez most prek Save. Takoj za mostom zavijemo desno in se na Ulici heroja Verdnika že priključimo na označeno kolesarsko pot proti Kranjski Gori. Do tja je dobrih dvajset kilometrov, ravno prav, da se dobro ogrejemo pred vzponom na Vršič. Kolesarska steza do Hrušice vodi tesno ob avtocesti in potem bližje Savi. Srčni utrip dvignemo na nekaj kratkih, a strmih hupserjih, od Mojstrane naprej pa se cesta na nekdanji trasi železnice vzpenja komaj opazno, a vztrajno. Takoj ko v Kranjski Gori prečkamo Pišnico, zavijemo ostro levo na Vršiško cesto. Premagali smo že več kot dvesto metrov višinske razlike in čaka nas še 800 metrov vzpona.
 

V Tolmin po levem bregu Soče
Na 35. kilometru torej že osvojimo Cima Coppi in čaka nas 1400 metrov spuščanja. Najlepši del poti je drvenje skozi Trento, kjer večinoma piha v hrbet. Bidone lahko napolnimo ob izviru pred Kalom – Koritnico, a od tam tudi do Bovca ni več daleč. Če se nameravate ustaviti na bencinski črpalki je najbolje zaviti skozi vrveče središče Bovca, sicer pa lahko proti Kobaridu nadaljujete po obvoznici.

Cesta se potem večinoma spušča in mimo slapu Boke leti, tako da se vam verjetno sploh ne bo ljubilo ustaviti. Ko v Žagi prečkamo reko Učjo in cesta zavije na jugovzhod, pa nas čaka nekaj kratkih in položnih vzponov, dokler se ne spustimo v Kobarid, kjer števec pokaže skoraj 90 km. Mestno središče je desno, mi pa v križišču raje zavijemo levo, mimo mlekarne in prečkamo Sočo po Napoleonovem mostu. Na drugi strani brega takoj zavijemo desno in po ne prometni cesti skozi Ladro, Kamno, Ladro, Volarje, Gabrje in Dolje. Na poti je kar nekaj vodnjakov, v katerih lahko natočimo vodo. V središče Tolmina pridemo južno od Kozlovega roba z Gradom Tolmin.
 

S Primorske nazaj na Gorenjsko
Tolmin je na polovici poti, zato je po treh do štirih urah vožnje morda čas za malico. Do Mosta na Soči se ob jezeru, kjer se za nekaj sto metrov priključimo kolesarski stezi tik ob cesti, spet dobro ogrejemo. Most na Soči je najnižja točka ture (179 m. n. v.) in ko v središču kraja pri bencinski črpalki zavijemo levo, se nekaj časa vzpenjamo ob Idrijci, v Bači pri Modreju za zavijemo levo ob Bačo. Ne pričakujte, da bo poleti v Baški grapi senca. Vroče je bilo kot v peklu. V Kneži nas čaka nekoliko strmejši vzpon, do Grahovega ob Bači se nekoliko spustimo, potem pa do Podbrda vozimo bolj ali manj zlagoma navzgor.

Rešitev v skrajni sili, če imate vsega dovolj že po približno 120 kilometrih, je lahko vlak, ki v Baško grapo pripelje skozi Bohinjski predor (železniške postaje so na Mostu na Soči, v Podmelcu, Grahovem ob Bači, Hudajužni in Podbrdu). Toda, resnici na ljubo, boste v Ljubljano verjetno vseeno prej prišli s kolesom. Iz Podbrda vas čaka še 300 metrov vzpona na Petrovo Brdo, prelaz na meji med Primorsko in Gorenjsko. Ko smo na vrhu, smo dali najhujše skozi. Razen, če v križišču zavijemo levo na Sorico – tam lahko zavijemo desno in se spustimo proti Zalemu Logu, a tega ne priporočam zaradi del na cesti, saj bi se proti Zalemu Logu spuščali po neprijetnem makadamu.

Bolje je torej zaviti desno in se skozi nekaj serpentin spustiti ob Zadnjo Soro. Po lepi in kar dobri cesti se hitro spustimo za dobrih 250 metrov, potem pa bolj zlagoma po zelo slabi cesti nadaljujemo skozi Zali Log v Železnike. Tam je za nami že več kot 150 kilometrov. Vožnja skozi Selško dolino v Škofjo Loko je bolj ali manj formalnost, tako kot tudi cesta ob desnem bregu Sore skozi Puštal, Gosteče in Soro v Medvode.
 

Vsaka tura je lahko še težja
Že na poti v Kobarid sem razmišljal, ali ne bi bilo nemara bolje, če bi se, namesto skozi Medvode in Šentvid, na Vič vračal čez Sveto Katarino. In to sem tudi storil. S tem sem turo skrajšal za kilometer ali dva, a dodal še tretji gorski cilj, ki po 185 kilometrih seveda ni nedolžen, čeprav se od Sore vzpnemo samo za 300 metrov – najprej po dolini Ločnice po zložni cesti, a zadnji ovinki so za prazne noge brutalno strmi.

Še lepša bi bila tura z izhodiščem na Bledu. To pomeni, da bi se iz Baške grape vračali bodisi čez Soriško planino oziroma Bohinjsko sedlo, ki je med najzahtevnejšimi slovenskimi vzponi (če komu niti to ni dovolj, pa gre lahko iz Bohinjske Bistrice na Bled čez Pokljuko), bodisi iz Selške doline čez Dražgoše in Jamnik. Tura je s tem sicer krajša, a zaradi dodatnega vzpona še zahtevnejša.

Komentarji
Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ