Turo bi zlahka poimenovali tudi pot gradov, med katerimi so najlepši turjaški, žužemberški in Bogenšperk.
Na okoli 140 kilometrov dolgi turi ni daljšega vzpona, a se v dolenjskem gričevju vseeno nabere za krepko več kot 1000 višinskih metrov. Ker so relativno kratki tudi spusti, je izlet primeren tudi v hladnejših dneh, v zakup morate vzeti le vlago v želimeljski in besniški dolini. V resnici bi lahko kategorizirali le tri klance: na Turjak, čez Bogenšperk in na Trebeljevo.
Na Dolenjsko čez Ljubljansko barje
Kolesarjem, ki niso iz Ljubljane, za izhodišče priporočam nakupovali center na Rudniku, kjer je dovolj prostora za parkiranje. Za začetek se po Peruzzijevi ulici odpeljemo na Ižansko cesto in zavijemo levo. Nadaljujemo po zgledno urejeni kolesarski stezi do križišča, kjer desno zavijemo proti Mateni. S tem se do Iga sicer zapeljemo nekoliko naokoli, vendar vožnje po Ižanki ne priporočam. V Mateni se držimo levo in skozi Iško Loko pridemo na Ig, kjer zavijemo desno, v krožišču pa izberemo drugi izvoz (zavijemo levo). Čez kratek kucelj zapustimo Ljubljansko barje in se prevalimo v Želimeljsko dolino. Ko pridemo na glavno cesto, se držimo desno in nadaljujemo do vasi. Tam zavijemo levo, proti Turjaku.
Dolina se precej zoži in v senci pripelje do razpotja, kjer zavijemo levo proti Turjaku. Čaka nas prvi omembe vreden, a položen vzpon, ki se po poltretjem kilometru konča tik pod Turjaškim gradom. Če si ga želite ogledati, zavijte desno in pri njem boste v nekaj sekundah, sicer pa nadaljujete naravnost skozi vas do glavne ceste Ljubljana –Kočevje. Na njej boste morali vztrajati 3 km, do Rašice, kjer nasproti Trubarjeve domačije zavijmo ostro levo na Dobrepolje.
Ob Krki
Čez kraško polje se komaj opazno spuščamo v Predstruge, kjer se je najbolje držati levo, po ožji cesti v smeri Zdenske vasi. Nadaljujemo v smeri Krke. Do Hočevja nas čaka nekaj kratkih, a strmih klancev, takoj za vasjo pa se po ozki cesti strmo spustimo v Krko Kmalu potem, ko prečkamo reko, pridemo na glavno cesto, kjer se usmerimo desno, proti Žužemberku in Novemu mestu.
Dolina se zoži v tesno sotesko, kjer je reka globoko pod nami, tako da je niti ne vidimo, zato pa čez čas, ko se dolina spet razširi, zagledamo grad Žužemberk, ki stoji na visoki terasi nad reko. Ko pripeljemo na trg pred gradom, nam števec pokaže nekaj manj kot 60 kilometrov in zdaj je čas, da se obrnemo na sever. V križišču malo naprej od gradu nadaljujemo levo, v smeri Trebnjega. Žužemberk je najnižja točka poti in cesta se zdaj nekoliko vzpne pod mogočno žužemberško cerkvijo sv. Antona in Fortunata.
Nazaj v osrednjo Slovenijo
Precej slaba cesta vodi po gričevnatem svetu, kjer se večinoma vzpenjamo. V Dobrniču se držimo levo po glavni cesti, v smeri proti Trebnjem (desno Mirna Peč) in cesta je od tam naprej nekoliko znosnejša. Nekoliko daljši je razgledni vzpon v vas Plusko, za katero prečkamo avtocesto in takoj zavijemo levo, tik ob avtocesti. Pot nadaljujemo mimo Medvedjeka, kjer boste videli spomenik, posvečen bojem NOB, potem pa še oklepno vozilo iz Parka vojaške zgodovine Pivka, ki opominja na osamosvojitveno vojno.
V Velikem Gabru se držimo desno proti Radohovi vasi, tam pa spet desno v smeri Litije in Bogenšperka. Kot že od Žužemberka, se še vedno večinoma vzpenjamo in spuščamo čez blage dolenjske griče, naslednji daljši, a položen vzpon pa nas čaka pod Bogenšperkom. Na drugi strani prelaza imamo po prevoženih dobrih 90 kilometrih in pred spustom v Šmartno pri Litiji dobro priložnost za kavo v kavarni gradu.
V Šmartnem pri Litiji zavijemo levo in se zlagoma vzpenjamo po dolini potoka Reka. Zelo neprijeten odsek, če imate veter v prsi! Znak pod začetkom vzpona na Trebeljevo obljublja 12-odstotni klanec, a je cesta brez dvoma precej bolj položna. Sam sem tokrat na Malem Trebeljevem zavil ostro desno in se še nekoliko vzpel v Prežganje, nadaljeval v Volavlje in se v dolino spustil šele od tam. Ob potoku se potem počasi spuščamo do Podgrada, kjer pod ozkim podhodom pod železnico pridemo na glavno cesto, ki nas levo pripelje na Zaloško cesto.
Po novem tudi čez Pečarja
Turo bi lahko začinil še z vzponom na Janče ali pa bi se v Ljubljano odpeljali čez Javor, s čimer bi v zaključku iz telesa potegnil še zadnje ostanke energije. Opozoriti velja, da so po neuradnih informacijah prav pred kratkim asfaltirali tudi cesto čez Pečarja, s čimer se izognemo ovinku do Podgrada pa tudi Zaloški cesti.
Lep krog. Cesta čez Pečarja je v celoti asfaltirana.