Izleti - Schengenski krog

Schengenski krog
30.12.2012 AVTOR: JURE HAJNRIHAR
Kako ugnati burjoZamisel za to turo se je porodila, ko je Slovenija leta 2007 vstopila v scheng ...

Kako ugnati burjo
Zamisel za to turo se je porodila, ko je Slovenija leta 2007 vstopila v schengensko območje, kar je v praksi pomenilo tudi odprtje meje z Italijo. In seveda je bilo treba takoj povohati vse maloobmejne prehode ter jih nanizati v krog.

Po možnosti tak, ki zdrži tudi udarce burje. Tako je nastal schengenski krog, ki je kombinacija obojega, je nekakšno burjanje maloobmejnih strasti. Z veličastnim vložkom nad Trstom. Krog začnemo v Bazovici, ker je nekako najbližje celinskim prišlekom, ki bodo tudi najbolj znali ceniti toploto sončnih dni takrat, ko drugod razmere niso tako prijazne kolesarskim zagrizencem. Kot vse območje, ki ga pokriva tokratna tura, je tudi Bazovica polna zgodovine dveh narodov, za katero lahko mirno rečem, da je bila vse prej kot mirna. Toda, združena Evropa in schengensko območje sta čudovit korak k boljšemu razumevanju med narodi in v tem duhu bomo turo skušali doživeti tudi mi.

Za uvod se torej odpeljemo naravnost v veter, proti Lokvam, a hitro zavijemo levo proti Lipici. Tempo je tu še ogrevalen, zato si lahko privoščimo razgledovanje po kobilarni in zvedavo stegovanje vratov za slovenskim štirinožnim ponosom na paši. Kot se za zvezdnike spodobi, so lipicanci vešči odnosov z javnostmi in se radi nastavijo fotografskim objektivom. Pri vožnji skozi kobilarno svetujem nekaj pazljivosti, kajti drevoredna cesta je ozka in ograjena, vozniki pa pod močnimi konjskimi vtisi, tako da niso ravno pozorni na kolesarje. Poleg tega lahko še kakšen golfist preceni vpliv burje in žogico pošlje proti nam.

Zapuščeni objekti

V Sežani se po glavni cesti odpeljemo proti Fernetičem, nato pa v mestu zavijemo desno proti nakupovalnim središčem in mimo njih v klanec. Peljemo se proti Dolu pri Vogljah in za nas prvemu maloobmejnemu prehodu. Gotovo ste že prečkali kak mejni prehod med Italijo, Avstrijo ali Madžarsko, zato vam repentaborskega ne bom posebej predstavljal – na obeh straneh tabla z državnim simbolom pa zapuščeni hišici in stražarnica. Kakšno olajšanje, da ti objekti ne izpolnjujejo več svoje vloge.

Po vzpončku na Col zavijemo desno na cesto, ki se vije vzdolž meje po slikovitih vasicah italijanskega dela Sežanskega krasa: Repen, Repnič, Zgonik, Salež, Samatorca... Splošen orientacijski nasvet za tiste, ki tu niste vozili kronometra na italijanskem Giru leta 2004 (Slovencev je bilo menda takrat tu kar osem) – na križiščih se držite desno, pa boste varni, edino na Sv. Lenarta vam na koncu ni treba lazit.

Spet smo na glavni cesti, ta pelje proti prehodu Gorjansko in slovenskemu Krasu. Ta prehod bi se moral dejansko imenovati mejni prelet, kajti njegova strateška lega sredi 8-odstotnega klanca in široka cesta kar vabita k ignoriranju hitrostnih omejitev. Ampak, kot je neizprosno pravilo tega stvarstva, vse ima tudi svoj nasprotni pol in ceno za spust plačamo z vzponom do vasice Gorjansko, kjer so doma vešči peki in kamnoseki. Veliko avstroogrsko pokopališče iz prve svetovne vojna nas spomni, koliko slovenske (pa tudi druge) krvi je bilo prelite na teh koncih, ko je velikim narodom postalo dolgčas in so se šli vojno. Dvomim, da je bil kdo od voditeljev vnet kolesar. Če bi bil, bi se namreč gotovo zaljubil v Brestoviški dol, nežno dolinico, po kateri se spuščamo proti Jamljam. Da je to prava izbira za vetroven dan z burjo, vam bodo potrdili zadovoljni nasmehi na mejnem prehodu, saj boste povprečno hitrost občutno dvignili brez kakršnega koli napora. In čeprav smo spet v Italiji, ostajamo na ozemlju pretežno slovenskega maternega jezika, kar potrjujejo tudi ulične table naših velikih pesnikov.
Naslednji kilometri proti Trstu bodo malce bolj prometni, a že ko se vzpnemo na Sabliče in nam v nosnice vdre slani jadranski zrak, hitro pozabimo na tegobe z jeklenci. Lesketajoča modrina ima svojo moč, zato toplo priporočam postanek na razglednem parkirišču pri Sesljanu. Sledi gravitacijsko pretežno ugodna vožnja proti Trstu.

Tržaški masaker
Tako, smo že v Trstu, mestu neštetih ulic in uličic eno- in večsmernih, ki pa se jim ne bomo pustili zbegati, zato bomo že kar takoj zavili v Breg. Tak z veliko začetnico. Tak za vikat. Ne, za onikat. Kajti Breg so nekaj najbolj strahotnega, nekaj najbolj zahrbtnega, kar si lahko predstavljate. In to ne glede na to, katero od ponujenih možnosti za vzpon proti Opčinam izberete. In kaj je tako grozohotnega pri Bregu? Nejenjajoča naklonina. Nepojmljivo strmi odseki. Kocke. Veter. Divje živali. Potoki vrelega katrana. Dobro, to s katranom sem si izmislil, vse ostalo pa drži kot pribito. Na križ. Kajti vzpon na Opčine je resnični križev pot, vijugajoče lovljenje ravnotežja na meji z odstopom, na kockah, ki mestoma niso bile zamenjane, odkar so ceste tlakovali nekje v 12. stoletju, po nakloninah, ki dosegajo in presegajo 30 odstotkov. Za povrh pa na vas iz borovih gozdičkov prežijo še divji prašiči.
Skušal bom približno opisati ta peklenski podvig, ki ga morate v kolesarski karieri doživeti vsaj enkrat, najprej po cesti Bonomea, znani tudi kot cesta pod antenami, na Monte radio. Takoj gre zares, strmina se napne na 10, 12 odstotkov in tako vztraja kakšnih 100 metrov. Višinskih! In potem niti pomotoma ne popusti, ampak se napne na strašljivih 28 odstotkov. Za naslednjih sto višinskih metrov. Nato lahko zadihate, saj se znova položi na 10-12 odstotkov. Ampak, pozor, vse našteto niso edine nevarnosti tega vzpona, obstaja še ena – zelo verjetno je, da se vam bodo začeli izogibati vsi prijatelji in čez dolga leta tudi vnuki, ko boste znova in znova razpredali o tem, kako junaško ste ukrotili Breg.
A Bonomea ni edina varianta, nič manj zanimiva nista vzpona po ulicah Scala Santa ali Sotomonte, ki nimata tako ekstremnih naklonin (še vedno pa so te med 10 in 15 odstotki), vendar ne dopuščata prav nobene možnosti za počitek. Pa tudi kock je tu veliko več in luknje med njimi so posejane zelo na gosto. Prava Flandrija.

Ovinek? Zakaj pa ne

Drugačna skrajnost je vzpon po ulici Via dei Molini, kjer ni toliko kock, je pa približno 50 višinskih metrov naklonina 32-odstotna. Ampak, obstaja tudi obvoz, kakopak. Prvi je po ulici Commerciale, ki je še vedno v razredu 10+, ampak je vozen. Torej za softiče. Drugi, damski, pa je po klasični vpadnici, ki pelje mimo univerze, po Novi cesti na Opčine. Damski? Z vsem dolžnim spoštovanjem, ampak tista, ki prigrize na Opčine po kateri od prej naštetih variant, ni dama. Je Chuck Noris. Tretja obvozna možnost, ki ne pelje ravno na Opčine, je pa smiselna v kontekstu te ture, je vzpon na Lonjer po ulicah D'Annunzio/Ippodromo/Carnaro.
Do zapletenega križišča nad Lonjerjem se iz smeri Opčin pripeljete tudi tisti hrabri, nato pa je pot vsem spet skupna, odvisno seveda od navdiha. Časten odstop v primeru kratkega dne je možen nazaj na Bazovico, pentlja po trasi Trofeje ZSŠDI pa pelje naprej. Najprej po spustu v Boljunec (kjer se začne čudovit svet Glinščice), nato po ravnem (burja dela za nas!) do bizarne kulise naftnih terminalov pri Krmenki, neizogibno pa še v klanec proti Mačkovljam in dalje na Prebeneg. Zakaj ta ovinek? Hja, zakaj pa ne, če smo že na primorskem koncu! Poleg tega je od tod lep razgled na Trst, v daljavi pa je slutiti Tržič, od koder ste prikolesarili, če se ne spomnite več. Italijanski Tržič, seveda. In to ni Treviso. Tudi Tarvisio ni, tisto je Trbiž.
Vse jasno? Še dobro, da Italijani niso prišli višje od Ljubljane, potem bi imel še gorenjski Tržič dvojno ime.

Sledi spust nazaj v Dolino, nato pa se je najlažje vrniti do lonjerskega križišča, od tam pa desno v Bazovico. Vseeno pa izberite varianto čez Jezero, za katero morate v Zabrežcu oziroma Borštu zaviti z glavne ceste. Do Jezera ni več veliko, vsaj kilometrov ne, a je kar nekaj vzpona. Je pa zato razpeljava do Bazovice toliko lepša. V Jezeru hrabro zavijte levo, saj enosmerni režim velja le nekaj deset metrov.

Kdor bi si želel še podaljšati turo, ji lahko doda še Doberdob ali pa zavije v Milje, najbolj nori pa se spravite spoznavat vse variante Brega. Jaz sem jih tri dni. Pa srečno!


Marko Škorjak 

Komentarji
Vauko 01.11.2014 08:00

A je kdo jutri za tale krog, lahko ga tudi malo priredimo po svojev zadregi

*Za komentiranje morate biti prijavljeni.
Opozorilo: Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ