Ta izlet je namenjen sladokuscem. Ampak takim, ki se želijo za svoj užitek tudi malo potruditi, ne samo čakati, da jim ga postrežejo. In kakšen užitek vam ponuja? Tisti najbolj pristen, ki vam bo v spominu ostal še dolgo po odpeljanem krogu. Sorti, ki ju bomo mešali in katerih najbolj sočne jagode smo izbrali za tokratno razvajanje, pa sta primorski razgled in istrski klanček. Vas zanima? Odlično.
Naj najprej predstavim prav ti posebni sorti. Za tiste, ki mogoče še niste seznanjeni z njima. Primorski razgled je zlasti pozimi in pomladi posrečena mešanica modre jadranke in belega alpina, pa naj se to sliši še tako bogokletno in nezdružljivo. Ampak je okusno, prisežem. Vsaj tako kot njoki z morskimi sadeži in gobicami, če ne še bolj. Sorta obrodi najbogateje med decembrom in aprilom ter majem, ko daje prevladujoči ton beli alpin. A spremljati je treba dnevna nihanja, okušanje priporočam v dneh po padavinah in burji, s posebno pozornostjo na opozorilo “megla ali nizka oblačnost ob morju ”. Ta avtohtona plesen se namreč kaj rada pritihotapi in skvari vso sladkost tej primorski sorti. Je pa zato sorta istrski klanček neobčutljiva na vremensko nesnago in jo lahko okušate, kolikor vam noge dopuščajo. Pri tem pa naj vas ne zavedejo jezični dohtarji, ki Istro neukim popotnikom ponujajo kot blago valovito, kot morsko peno nežno svilnato pokrajino, kajti za kolesarje je to neusmiljen, oster in neobrušen skupek strmih vzponov in spustov, nekakšen alpski minimundus, ki edino v sosednji Hrvaški najde nekaj spokoja v dolini reke Mirne. Ampak vanjo se ne bomo podajali, kajti to bi bil skoraj tak zločin, kot če bi najžlahtnejšo od vseh kapljic redčili z vodo. Fuj in fej skratka!
Nepozaben razgled
Kakor sta si sorti radoživo različni, tako izključujoče ju boste doživljali, saj klanček običajno prevlada nad razgledom, kadar pa se razgled le odloči povedati svojo, klanček ponižno utihne. Drznil bi si celo reči, da je klanček v tej mešanici zato, da znate ceniti vsako jagodo razgleda posebej, razgled pa zato, da tr(o)pine klančka ne zakisajo splošnega vtisa. In nekako v tem duhu je bilo izbrano tudi izhodišče ture, grad Socerb. Ne glede na jutranjo ali večerno uro, pred obedom ali po njem, celo na prazen želodec – razgled od tod je nepozaben. Primorje, Tržaški zaliv, Istra, Alpe... vse je kot na dlani. In če se boste povsem na koncu izleta že čisto prazni zaradi vse te polnosti okusov vlekli po črnokalski cesti, ki je bila v še ne tako davni zgodovini kolesarski tabu, saj so jo trumoma zasedale reke turistične pločevine vseh narodov, narodnosti in lokalkoloritov, ki so mestno megleno depresijo (znano kot sindrom MMD) preganjali s pasedžatami ob morju, če že niso rezali sledi na kakšnem visokogorskem smučišču, emmm, kaj je že bila glavna misel ... Aha, no, ko se boste spraševali, zakaj je bilo treba izhodišče postaviti skoraj 400 metrov nad morjem, pa še v slepi ulici povrhu, se odgovor kot na dlani postavi – ker tu izvira najpristnejši primorski razgled. In zanj bo vredno pretočiti kakšno dodatno kapljico znoja, ki jo bo pač terjal strm vzpon skozi vas Socerb, nato pa se strmina upeha in nam dopusti tistih nekaj minutk razpeljave skozi borov gozdiček do vrha.
Ampak da ne bomo šli v obratni smeri – pojdimo od začetka. Primerno oblečeni in obuti (naj vas ne zavedejo visoke temperature na sončku, kajti na izletu vas čaka zlasti v drugi polovici tudi nekaj hladnejših, senčnih odsekov) se spustimo od gradu do ceste, ki pelje iz Kastelca proti Štramaru in Žavljam. Na tem mestu se skrbni bralec odpravi gledat ustrezno literaturo z dvojezičnimi zapisi zamejskih krajev, avtor pa se hudomušno muza, torej hudomuza, saj namenoma ne zapiše obeh imen – naj bo to razumljeno kot dodaten trud za še večje uživanje na izletu. Kot boste ugotovili na izletu, so spusti ustrezen antipod klančku, zatorej previdnost ne bo odveč, saj so strmi in v zimskih in zgodnjepomladanskih dneh zlasti v senčnih delih nemalokrat poledeneli, če že niso skrbno zasuti s peskom.
Sredozemska milina
Skratka, spuščamo se po zaviti in vedno bolj strmi cesti proti morju in že kmalu se znajdemo v Italiji. Maloobmejni prehod Socerb je sicer upokojen, objekt pa še stoji, ampak znaka stop le ne upoštevajte preresno. Sledita dve neprednostni križišči, obakrat kar naravnost. Malo vijuganja med vinogradi, tudi kratek vzponček se najde med spustom, potem pa je treba biti v Štramaru malce pozoren – prvič, ko zaviješ levo na prednostno cesto, drugič pa na dnu strmega spusta, ki se konča prav tako s srečanjem s prednostno cesto. In tu se je zdravo ustaviti, kar pa zna biti presenetljivo težko. Nato s povišanim tempom ob desnem robu malce prometnejše ceste bežimo proti Miljam, ki bodo naše naslednje okušališče. Modra jadranka in beli alpin se tu malce skrijeta med številnimi jambori, je pa zato mesto samo toliko bolj zanimivo, zlasti njegov mandrač. Zlagoma – tudi zaradi nemalo od lepot opitih in posledično neprevidnih sprehajalcev – užijemo to sredozemsko milino in se na prvem večjem križišču levo zapeljemo v breg proti Čamporu. Brez skrbi, to še ni eden izmed tistih zlobnih klancev, o katerih sem govoril, je pa primeren uvod vanje. Tu vzame razgled minutko ali dve premora, da se lažje posvetimo nogam, a na vrhu, ko se znova vrnemo v Slovenijo, se odprejo tudi pogledi. Dobro si oglejte Tinjan, če že ne mislite lesti nanj, od blizu ali daleč ga boste gledali ves dan. Spustov nazaj na višino morja je kar nekaj, estetsko nepotešeni lahko še enkrat zavijete v Milje in od tam nadaljujete čez maloobmejni prelaz Plavje proti Škofijam in dalje proti Bertokom ali pa se spustite bolj na ankaransko stran in do njih prikvačkate po kolesarski stezi.
Vzpon na Prade ni nič posebnega, orientacijsko pa je bolj nerodna pot skozi vinograde, ki jih ima Vinakoper nad Škocjanom. Ampak, brez skrbi, vse poti vodijo v Vanganel, kot so vedeli že stari Rimljani, če pa se izgubite, se zanesite na napotke prijaznih domačinov.
Iz Vanganela se začne drugi daljši vzpon proti Babičem, a je položen in temu ustrezno spodobno razgleden. Pri Babičih prečkamo za kolesarje zloglasni greben Pomjan-Sveti Peter-Dragonja, ki je z vseh strani dodobra začinjen z več kot 10-odstotnimi nakloninami. Seveda se vzponu na Pomjan poklonimo in ponižno izognemo. Naslednji vzpon, proti Borštu, je že tisti pravi istrski in je treba kar malce zagristi v gonilke, da ga zmoremo. Ni pa dolg, za slabih 200 višinskih metrov ga je. Se pa za nas tu začenja greben s prekrasnimi razgledi, tudi proti jugu, tako da se nikar ne podite po njem kot brezbrižna otročad, ampak dodobra vsrkajte vase vsak detajl, ki se ponuja, ker ga boste kasneje v pisarniškem/meglenem/podobno neužitnem okolju še kako cenili. In da je najti pravi izbor jagod življenjskega užitka resnična znanost (ali pa umetnost), dokazuje tudi univerzitetni vinograd v bližini. Cesta do Gračišča se nekajkrat varljivo spusti, pa potem spet vzpne, dokler dokončno res ne strmoglavi do glavne prometnice proti Buzetu. Tako nekako, kot je strmoglavilo tudi sestreljeno letalo ameriškega pilota med vojno, o čemer priča tudi obeležje. In kot so ga Istrani požrtvovalno skrivali ter prepeljali na osvobojeno ozemlje, tako bodo v Gračišču tudi nas oskrbeli s potrebnimi kombinacijami O-jev in H-jev, v tekoči in trdni obliki, preden se okrepljeni podamo proti Rakitovcu. Tu nov asfalt in valovita pokrajina kar vabita k skokom. A samo naivne, seveda. Tisti, ki boste prebrali ta opis, boste namesto nog uporabili tudi glavo in se do Movraža kar se da spočili, pa še tam boste morebitne kozličke v skupini prepričali k postanku – bodisi zaradi odtakanja bodisi zaradi “zanimive doline, ki se končuje tik nad mejnim prehodom Sočerga in kar kliče po vstopu Hrvaške v schengensko območje ”.
Vzpon na Rakitovec
Zakaj ta prevara? Ker sledi biser vseh biserov tega jagodnega izbora, zoncolan tega istrskega minimundusa alpina – 300-metrski vzpon na Rakitovec. Na katerem 16-odsotna strmina ne jenja. No, vmes se začuda zravna, ampak potem se zgodba ponovi. Zakaj, čemu, halo in še nekaj besed, ki bi jih lahko zapisal le z grafičnimi znaki, so stalnica, ampak na vrhu jih po ne vem katerem zakonu narave zamenja širok nasmeh. To! Bravo, stari! Dobra si, vsa čast.
Res, ta vzpon ni za vsakogar, kot tudi ne cel izlet, kakor je bilo v vednost in ravnanje zapisano že v uvodu.
In zdaj? Kaj naj si človek zada kot nov cilj, ko je enkrat opravil s takim vzponom? Recimo priti do izhodišča. Dobro, to ni ne vem kakšen cilj, ampak vseeno še nismo okrog. Do Črnega Kala ne bo kakšnih večjih izzivov za noge, se pa vseeno splača voziti z nekaj rezerve in občudovati ta del Istre pod kraškim robom. Zaključnega vzpona na Socerb tudi ni tako malo, kot se bo mogoče komu zdelo, ampak posebno veselje je gledati ves promet nekje nad sabo, valeč se po avtocesti, ti pa imaš magistralko samo zase. Res pa jo zlasti v toplih dneh zavzamejo motoristi, ki brezobzirno prinorijo od zadaj in te skoraj stresejo s sedla. Za enim sem celo skočil, potem pa obupal v zavesti, da ima on vendarle bolj aerodinamično čelado in da je dvoboj že vnaprej izgubljen.
Z nekaj sreče bodo vaši kilovati na vzponu ugašali nekako usklajeno s Sončevimi, tako da ga boste spremljali, kako počasi izginja za obzorjem, vam pa v slovo namenja še zadnjo rdečico dneva. Ne čudite se torej številnim fotografom, ki oboroženi s topovskimi objektivi in stativi lovijo lepe motive. Tudi oni so konec koncev le ljudje, čeprav ne na kolesih.
Tako, krog je sklenjen, mi pa poleg pogleda daleč čez morje radovedno preverjamo še svoj inštrument. Naj vas ne preseneti, če sta vam gostiteljici Primorska in Istra na njem izstavili račun za 80 kilometrov, k temu pa prišteli še bogato napitnino 1600 višinskih metrov, ker je taka pač narava teh krajev.
Izleta v kakršni koli skrajšani obliki ne priporočam, čeprav je mogoč, zato bližnjic tudi ne bom opisoval – orientacijsko malce spretnejši jih boste že poiskali po zemljevidih. Kakšni prav dolgi obvozi pa tudi niso smiselni, če pa že vztrajate pri njih, lahko malce bolj zaokrožite že na začetku po Italiji, pa potem od Milj potegnete še čez Lazaret ob morju in šele od tam na Hrvatine. Seveda vabi že prej omenjeni vzpon na Tinjan, ki tudi sodi v kategorijo Klanec z veliko začetnico, tisti najbolj zagnani pa se bodo že spogledovali z različico, ki ne zavije v Bertoke, ampak nadaljuje proti Šalari in se čez Gažon vzpne do Šmarij in dalje do Pomjana).
Marko Škorjak
Vspon na Rakitovec je mega. Dobra pred priprava na Vršič. Morda bi tukaj vklučil še vzpon na Rožar, ki je malo bolj zahteven kot Rakitovec sicer pa krajši vzpon.