Izleti - Živalsko kraljestvo - Kolpa

Živalsko kraljestvo - Kolpa
28.06.2011 AVTOR: BOSTJAN SVETE
Ko boste brali ta opis, bo mogoče za vami že odpeljan maraton Alpe, začela se bo tudi najve

Ko boste brali ta opis, bo mogoče za vami že odpeljan maraton Alpe, začela se bo tudi največja kolesarska dirka v sezoni, tista po Franciji, zna pa biti tudi, da se boste že znašli v prazni službeni pisarni, saj so sodelavci in sodelavke že odšli na prvo izmeno poletnega oddiha.

Naredite si torej ta dan prijeten, dvignite noge visoko, da kri steče raje v možgane, in si predstavljajte najbolj miren in svež kraj, kamor bi se zdajle prežarčili. Nasvet? Kočevsko in Kolpa!

Menda nikjer v Sloveniji ne občutiš spokoja, kakršen vlada na območju med Kočevjem in Kolpo. Izletu sicer ne bi mogel dati pet zvezdic za razglede, saj večinoma poteka po gostih gozdovih, toda daljava ni vedno tista, ki iz nas izvabi vzdihe izpolnjenosti. Si lahko predstavljate sebe, kako za xy ur (recimo 5 ali 7) izklopite možgane in se prepustite čutilom? No, jaz si, in praviloma iščem izlete, ki mi omogočajo prav to. In če bi bil Buda kolesar, ga imam na sumu, da bi imel svoj bazni tabor nekje sredi kočevskih gozdov. 

Izlet začnemo v Livoldu pri Kočevju, žal po dokaj prometni cesti proti Delnicam in severnojadranskim otokom. Druga možnost, ki pa tudi vključuje to magistralo, je iz Rakitnice čez Gotenico, in je malenkost daljša. Obe se združita v Kočevski Reki.

Naj vas ne preplašijo table, da je cesta proti Osilnici zaprta, saj je obvoz mogoč, če seveda ne prekopavajo tudi zgornjega, novega odseka. Vsekakor velja prej poklicati v hotel in športni center Kovač ter povedati, da prihajate s kolesom. Ampak ker je zakon vesolja, da se z močno voljo doseže vse, bodo tisti najbolj žejni prišli do Kolpe, cagavcem pa bo njen zgornji tok dostopen le z Broda na Kolpi. In zamudili bodo svežino visokoležečih gozdov, pretkanih z vonji po naših treh velikih zvereh, ki živijo tu: medvedu, volku in risu.

Kolesarji nismo drobnica

Ne bom pisal, da se nič ne bojte, ker ris lovi ponoči in bi morali imeti dejansko veliko srečo, da bi ga ugledali. Srečanje, ki se mu želi vsakdo izogniti, je namreč tisto z rjavim kosmatincem. No, zato le izbrskajte iz arhiva številko naše revije, v kateri smo opisali, kako ravnati ob srečanju s to zaščiteno živaljo. Kratek povzetek – bodite glasni. V povezavi z zvermi naj opozorim še na pse, ki jih imajo po vaseh, globlje v gozdu (meni se je to zgodilo v Ravnah), pogosto izpuščene, da se drobnica počuti varno. No, kolesarji pač nismo drobnica in psi na nas ne učinkujejo ravno spodbudno. Vsaj tisti veliki ovčarski ne.

Če še vedno kolesarite po tem opisu, ste očitno prav taki zanesenjaki kot jaz, zato boste kmalu nagrajeni z izjemnim pogledom (ja, vem, pet zvezdic in tako naprej...) po dolini Kolpe in proti hrvaškemu Gorskemu kotarju. Prelaz Strma Reber je skoraj 1000 metrov nad morjem, bolj bistven podatek pa je, da je tu Kolpa zarezala strugo 700 metrov globoko. Kar pomeni, da se spust zlepa ne konča. Cesta je sicer uradno zaprta do septembra, menda zaradi širjenja in asfaltiranja spodnjega dela od Osilnice do Čačičev, se jim je pa prilagodil tudi že podor... Itak.

Mirno lahko napišem, da je vzpon na ta prelaz eden najtežjih v Sloveniji, saj strmina ne popušča, nenehno niha med 10 in 15 odstotki. Prav zato sem izlet izbral v smeri, ki vključuje spust po njem in ne vzpona, seveda pa mečem rokavico v obraz vsakomur, naj poizkusi zagristi v to strmino – ampak vseeno raje ne pred uradnim odprtjem ceste. In še opozorilo – ko se novi del ceste konča, se ne spuščajte desno proti Osilnici, ampak zavijte levo proti Padovem in spet levo proti Ribjeku. Nekaj bo sicer makadama, vendar lepo prevoznega.

Zvezdogledi, pohrami in upiravci...

Tako, menjamo življenjski prostor, končno smo se znašli med zvezdogledi, pohrami in upiravci. Ne, to niso lokalni posebneži, čeprav tudi teh gotovo ne manjka, pač pa ogrožene ribje vrste v Kolpi. In nanje prežijo kormorani, čaplje, ponirki iz zraka, ob vodi pa vidre in druga drhal. Seveda vsega tega ne boste videli, če boste samo drveli po dolini, zato si vzemite kakšno urico za počitek, da boste resnično občutili, da se je tu čas ustavil.

Civilizacija, katere znamenja so tudi telefonske govorilnice (!), se pojavlja le v obliki vikendov in nekaj turističnih kmetij, ki ponujajo izborno hrano ter udobno prenočišče, skoraj vsi brez izjeme pa so s Kolpo povezani tudi čolnarsko. Za vse, ki bi po 80 kilometrih pot za ta dan končali, je kot naročena turistična kmetija Žagar, saj se od tod začne pot vračati proti izhodišču. Tu tudi zapustimo dolino Kolpe, ki se iz razigrane poskočnice, ki so jo morali krotiti mlini – ostanki teh so vidni ob pogostih slapovih – že počasi umirja in širi ter nam želi srečno pot.

A lepot teh koncev Slovenije še ni konec, pričakuje nas še tretji svet, bolj kraški in manj gozdnat. Poljanska dolina med Starim trgom in Brezovico spominja na alpske konce, cesta proti Livoldu ter Kočevju pa se niti za trenutek ne upeha v razdajanju s slikovitostjo, katere razpon obsega vse nianse med temačnostjo gozdov in vrtač med Knežjo Lipo in Rajndolom ter bogatimi razgledi z Mozelja.

Seveda to območje ponuja številne podvariante izleta, vendar so te bolj namenjene gorskim ali treking kolesom, asfaltiranih cest pa ne ostaja prav veliko. Razen, seveda, če se boste odpravili v Belo Krajino, vendar je to že tema za kak drug izlet.

Uživajte v poletju in prepustite se lepotam in miru Kolpe ter kočevskih gozdov, če boste imeli srečo, ugledate kakšnega risa ali vsaj sovo!

Marko Škorjak 

Komentarji
Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ