Anonimni kolesar

Molk je prekinil neimenovani profesionalec, ki že desetletje dirka na vrhunski ravni za različne ekipe in je bil na vrhuncu svoje kariere tudi kapetan moštva na tritedenskih dirkah. V slovenskem prevodu Jolande Blokar izide knjiga Anonimni kolesar: Resnično življenje kolesarja v profesionalnem pelotonu pri založbi Aktivni mediji.

Še vedno dirka, zato ozadje veličastnega, a tudi umazanega športa, ki je zelo pogosto »le vrtenje pedalov iz ure v uro za dokaj borno nagrado«, razkriva anonimno. V skriti svet profesionalnega pelotona nas popelje skozi sedemnajst poglavij, vse od začetnih korakov kolesarske kariere pa do upokojitve, poglavje Zakon s poklicnim kolesarjem pa je prepustil soprogi, ki je po svoje del tega cirkusa.

LITERATURA

05.07.2019

Užitek - Revija BICIKEL ( Št. 89 jul-avg )

0

Nihče ni pripravljen

Profesionalno kolesarstvo je brez dvoma eden najnapornejših športov, ki poleg trpljenja na treningih in dirkah, tudi v obupnem vremenu, terja tedne in tedne odsotnosti od doma. Zakaj bi si mladenič sploh želel postati profesionalni kolesar v športu, kjer so izjemni zaslužki rezervirani le za peščico najboljših, večina pa se prebija skozi kratkotrajno kariero z zgolj povprečno letno plačo? Anonimni kolesar razloži, da se začne počasi, kot igra, ki postaja čedalje bolj resna, vse do prelomne točke: »Ko sem bil še med mladinci, sem si kupil novo dirkalno kolo in kot večina kolesarjev, ki jih poznam, sem si prisegel, da bo tudi zadnje, kar jih bom kdaj kupil. Med pogovori z drugimi profesionalci sem ugotovil, da gre za prisego, ki jo na določeni točki da vsak od nas. Dopoveduješ si, da boš prišel v ekipo, postal poklicni kolesar in dobil vso opremo brezplačno.« A mlad fant si še ne zna predstavljati vseh razsežnosti tega športa: »Nisem bil pripravljen na to, kar je sledilo, vendar niti nisem vrgel puške v koruzo.«

Dolga leta v profesionalni karavani so ga izbrusila, v desetih letih pa se je tudi marsikaj spremenilo, med drugim je pristop k treningu čedalje bolj natančen, boljša pa je tudi organiziranost ekip. Tudi v začetkih njegove kariere so bili najboljši kolesarji stoodstotno osredotočeni na uspeh in so temu prilagodili vse vidike življenja: »Ko sem se pridružil prvi veliki ekipi, sem takoj opazil veliko malenkosti, na primer dejstvo, da najboljši kolesarji v njej, skupina Špancev, nikoli ne hodijo po stopnicah, temveč se tudi samo nadstropje više vedno peljejo z dvigalom. Nikoli niso pojedli sladice, temveč kvečjemu malo sadja in kakšen jogurt.« A po drugi strani je bilo vse bolj sproščeno: »Pred leti sem pred predstavitvijo ekipe popil dvanajst steklenic močnega piva, ker me je razkuril moj urnik dirk in mi je ekipni tovariš pomagal utopiti žalost, ampak take reči se zdaj dogajajo zelo redko. Danes je kolesarstvo preveč nadzorovano in preresno.«

Toda spremenjen, bolj dodelan način treninga starejše kolesarje obremenjuje: »Med mojimi prijatelji »interval« velja za umazano besedo. Samo hitro vozimo. To je ves program treninga. Ni empiričen, je pa zanimiv in navsezadnje je to tisto, kar ti pomaga ohraniti najboljšo možno formo. Če ne uživaš na kolesu, ne moreš imeti dolge kariere.«

Profesionalno kolesarstvo je brez dvoma eden najnapornejših športov, ki poleg trpljenja na treningih in dirkah, tudi v obupnem vremenu, terja tedne in tedne odsotnosti od doma. Zakaj bi si mladenič sploh želel postati profesionalni kolesar v športu, kjer so izjemni zaslužki rezervirani le za peščico najboljših, večina pa se prebija skozi kratkotrajno kariero z zgolj povprečno letno plačo?

Neprečiščen vpogled v peloton

V uvodu zapiše: »Svet, v katerem živimo, je že tako ali tako majhen, kolesarski svet pa je miniaturen. Vsi vedo vse in nihče ničesar ne pozabi.« Pogosto kolesarji povedo svojo resnico v avtobiografijah po upokojitvi ali po dopinških škandalih, ko njihove knjige pogosto izzvenijo v pranje umazanega perila. Anonimni kolesar večkrat poudari, da ni nikoli kršil protidopinških pravil in je do kršiteljev oster, a jih po svoje tudi razume, že na začetku knjige pa poudari, da njegov namen ni blatiti. »Ko sem se lotil pisanja knjige, nisem imel namena žaliti drugih ali poravnavati računov, prav tako pa nisem hotel biti izobčen. Včasih je težko slišati resnico, in četudi bi samo izrazil svoje mnenje, o marsičem ne bi mogel govoriti iskreno, če bi vedel, da bo na naslovnici moje ime. Že od najstniških let živim za kolesarstvo, in čeprav ima kup pomanjkljivosti, ga imam rad. Dalo mi je veliko dobrega in jaz bi mu rad vrnil z dobrim. Knjige ne pišem zato, da bi se vsepovprek pritoževal ali koga blatil. Rad bi vam samo pokazal, kako je v resnici biti poklicni kolesar, in vam omogočil neprečiščen vpogled v peloton.«

Vseeno pa ne gre mimo nekaterih pikantnih podrobnosti, ki vam jih bodo profesionalni kolesarji morda zaupali, a le takrat, ko so mikrofoni in diktafoni izklopljeni. Tako se anonimni kolesar ne izogne pisanju o mehanskem dopingu, neubogljivih kolesarjih, sumljivih agentih, stiskaških ekipah in opremi, ki ni bila vredna počenega groša. Celo poglavje posveti tudi dopingu in posebej ekipi Sky (zdaj Ineos), ki je majhne doprinose našla tudi v izkoriščanju terapevtskih izjem pri uporabi zdravil, ki vsebujejo prepovedane učunkovine: »Ko je Sky prišel v peloton, naj bi bil bolj čist od novozapadlega snega, v resnici pa je temno siv in zapleten v vprašljive kupčije, ki bi se jim resnično čista ekipa na daleč izogibala.«

LITERATURA

05.07.2019

Užitek - Revija BICIKEL ( Št. 89 jul-avg )

0

Cestno kolesarstvo se ne odvija le na cesti

Ne moremo vedeti koliko je anonimnež iskren, vemo pa, da v javnosti nihče od aktivnih kolesarjev ni tako neposredno spregovoril o logistično zapletenem startu Dirke po Italiji leta 2018 v Izraelu: »V Izraelu je bilo bedno.« Tudi sicer je jezik skozi vso knjigo sočen in tako v zvezi z izraelsko eskapado zapiše: »Ekipe niso mogle pripeljati vseh vozil, ki jih običajno uporabljajo na velikih dirkah, zato so na startu druge etape v Hajfi navijači in novinarji hodili po startni vasi, mi pa smo se preoblačili v avtomobilih. Človek bi pričakoval, da bo nage riti videl na kakšni manjši kontinentalni dirki, ne pa na Dirki po Italiji.«

Če vas zanima, zakaj kapetani hvalijo svoje moštvene pomočnike, čeprav so zanič, boste našli odgovor v knjigi Anonimni kolesar. Našli boste veliko odgovorov in ugotovili, da je kolesarstvo zapleten šport, ki se odvija tudi zunaj cest, daleč od prizorišč največjih dirk. In obenem se ne boste mogli izogniti spraševanju kdo je anonimni kolesar.