Užitek - Revija BICIKEL ( Št. 89 jul-avg )

Zadnji dve leti nisem obrnil niti 1000 kilometrov. Najhuje pri tem je bilo, da sem se dnevov brez kolesa hitro navadil in kolesarskih doživetij niti nisem pogrešal. Po cesti življenja so prišle druge prioritete, motivacije za fizično aktivnost pa je bilo vse manj. Kolo sem skušal nadomestiti s tekom, pohodništvom, na koncu so bili najbolj pogosti sprehodi.

Dolgo sem iskal motivacijo, da sem se po »sušnih kolesarskih« letih spet spravil na kolo bolj redno. Na začetku leta sem sklenil, da se povzpnem 52-krat na Rakitno, predvsem ker tako časovno najbolj optimalno izkoristim čas glede na vloženo delo na kolesu. Na začetku me je malo skrbelo, da se bom kolesarjenja po isti trasi hitro naveličal in bo prvotno zastavljen cilj propadel, še preden bom nekajkrat odkljukal »opravljeno«. Najteže je bilo seveda na začetku, ker mi vzpenjanje ni bilo več najbliže, kljub temu da je vzpon na Rakitno z razdaljo 6,91 kilometra, povprečnim naklonom 7 odstotkov in 450 metri višinske razlike med manj zahtevnimi. Dokaj hitro pa sem vzpenjanje začel doživljati kot vsakič novo zgodbo s svojevrstnim doživetjem. Občasno me popade lov na sekunde in približevanje osebnemu rekordu, a tudi takrat ostaja bolj pomembno doživljanje narave okoli sebe.

Podobno kot se bodo organizatorji na letošnji Dirki po Franciji poklonili stoletnici rumene majice in bo vsaka od dvajsetih majic potiskana z drugačnim motivom, je zame vsak vzpon na Rakitno nova zgodba in pogosto se vmes samemu sebi zasmejim od navdušenja, da znam na kolesu spet tako izjemno uživati. Ko je časa več, kolesarjenje podaljšam do Pikovnika ali še naprej, na drugo stran proti Cerknici, ter potem krožno nazaj proti Rakitni in na dokaj kratki razdalji tako naberem zajetno število premaganih višinskih metrov.

Ko je bilo teh zgodb prek deset in ko sem vmes srečeval pester živalski nabor, od drznih ptic, najpogosteje kosa, srne, ki se ni dala motiti pri jutranjem obedu na odprtem travniku le nekaj metrov od ceste, in lisice, ki ji leta niso bila naklonjena, sem vse bolj pogosto razmišljal, da bi bil že čas za srečanje s kakšnim večjim kosmatincem na štirih nogah. Ravno v času, ko je bilo veliko govora o odstrelu medvedov, sem dočakal srečanje z njim med spustom z Rakitne, na ravninskem odseku, ko hitrost ni največja. Medo se ni ravno vznemirjal in ni pretirano pospešil koraka, ko je prečkal cesto, pri čemer je bil na trenutke precej nespreten. Takoj po stiku z gozdno podlago pa je bilo dobro vidno, kako hiter je lahko.

Ob sprejetem sklepu za odstrel medvedov v zadnjih vročih dneh, ko se bolj osredotočeno govori o podnebnih spremembah, ne morem mimo razmišljanja, kako spremembe vplivajo na te kosmatince. V znamenju medvedje šape je bil tudi obisk MTB trail centra Kočevje, malega raja za gorske kolesarje, kjer se domačini radi pošalijo, da se z medvedi letos že redno pozdravljajo. Kočevje je lahko destinacija, s katero si popestrite letošnje poletje. Če bo polno kolesarskih kilometrov, velja slediti misli Andreja Hauptmana, da je treba na kolesu najprej uživati … In tega se drži tudi naš tokratni sogovornik Žiga Jerman.

Pred nami je čas rumenega spektakla in očitno obdobje indijanskega poletja, ko je dobro tudi dvokolesnim sopotnikom nameniti kaj počitka, in več kot odlična priložnost, da se v roke vzame kakšna dobra knjiga. Eno od novosti bo v drugi polovici julija izdala tudi naša založba.

Kazalo



Fotolov - Dirka po Sloveniji


Dirka po Franciji, napovednik

Intervju - Žiga Jerman



Vozili smo - Specialized Roubaix Expert





Vozili smo - Pivot Trail 429 Pro




Hočem več avantura Čile





Na obisku - MTB Trail Center Kočevje