V petek je bil za nami še en sproščen kolesarski dan z nekoliko daljšim transferjem daleč na vzhod Maroka. Kolesa smo z Desert Soulovega spremljevalnega tovornjaka razložili na razgledišču nad dolino reke Ziz in se spustili kakšnih sto metrov globoko v ozelenjeno dolino.
Samo počasi je dovolj hitro
Po nekaj uvodnih kilometrih, ki so nas pripeljali na desni breg reke, smo po kolovozu kolesarili tik nad oazo, komaj čakajoč, da z žgočega puščavskega sonca pobegnemo v zavetje palm. Vožnja ob namakalnih kanalih skozi oazo je tekoča, lahko tudi precej hitra, le nekaj previdnosti zahteva v 90-stopinjskih zavojih in pri vožnji čez ozke mostičke. Užitkov ob tem si nikakor nismo želeli pokvariti z divjanjem, optimalna hitrost je v tem okolju okoli 15 km/h. Navsezadnje človek v Maroku izgubi željo po hitrosti in se raje prepusti ležernemu utripu.
Po dolini smo prekolesarili trideset kilometrov in ko smo se iz objema oaze izvili nazaj na glavno cesto, ki na jug vodi proti Erfoudu, smo si premislili in raje, kot da bi dvajset kilometrov poganjali čez puščavo in si pokvarili vtis kolesarjenja v senci, bicikle naložili v tovornjak. Skozi Erfoud in Rissani smo se zapeljali do edinih maroških sipin pri Merzougi, novonastalem turističnem mestecu kakšnih 50 kilometrov zahodno od alžirske meje. Čakal nas je dan počitka v imenitnem hotelu tik ob sipinah Erg Šebbi.
nazaj na vrh
