Bodo rumenim sanjam princa Pogija sledile še zlate?

Pogačar suvereno kot Froome v najboljših letih

V minulem desetletju smo se navadili na prevlado kolesarjev Ineosa na dirki po Franciji, predvsem prevlado Chrisa Frooma, ki je bil štirikrat premočan za konkurenco. Ko je bil Froome na vrhuncu svojih moči, praktično ni bilo nobenega dvoma o tem, da bo v Pariz pripeljal v rumenem.

Če smo takrat na vsaki gorski etapi čakali na napade, je ponavadi iz bitke kot zmagovalec izšel prav Froome. Letos je bilo na poti do Pariza povsem enako, ko je Pogačar na prvem kronometru dobil rumeno majico v svoje roke, je niti slučajno ni več želel izpustiti.

Kar so v minulem desetletju opravljali pomočniki Ineosa s tempom na vzponih, ki ni dopuščal napadov, je letos Pogačar opravil bolj kot ne sam. Seveda s pomočjo ekipe v prvih delih vzponov, letos Emiratom nimamo kaj očitati, v odločilnih delih etap pa je Pogačar breme odgovornosti prevzel sam in s silovitim tempom poskrbel, da so bili vsi napadi nanj vnaprej obsojeni na propad.

Tako je princ Pogi v Pariz pripeljal že svojo drugo rumeno majico v svojem drugem nastopu na dirki po Franciji in postal najmlajši kolesar v zgodovini z dvema Touroma v žepu. Seveda je z rumeno prišla tudi bela majica (zanjo se bo lahko potegoval še tri sezone!), bolj kot ne kot stranski produkt dominance v Pirenejih pa še pikčasta majica najboljšega hribolazca.

Več kot pet minut prednosti v skupnem seštevku, tri etapne zmage, tri majice, tudi najbolj prestižna in dirka, ki jo je imel od štarta do cilja Tadej Pogačar pod nadzorom. Izjemno!

Mohorič in Bahrain utišala kritike - ali pa jim vrgla novo kost za glodanje

Tudi na letošnjem Touru ni šlo brez posredovanja francoske policije, tokrat v taboru Bahraina, a je bila racija, tako kot lani v taboru Arkee Samsic, neuspešna, saj sledov nepravilnega početja Francozi niso našli.

Kljub temu jim je uspelo, da so se okrog ekipe Bahraina začele glasne polemike in sumničenja, kar je razbesnelo Mateja Mohoriča do te mere, da je »iz inata« prišel do vrhunske zmage v 19. etapi in z (glede na konotacijo iz časov Armstronga) precej neposrečeno kretnjo zaprl usta vsem.

»Počutil sem se kot kriminalec,« je razlagal besni Moho, ki je na letošnjem Touru dozorel. Na krilih izvrstne forme je prišla še samozavest, najprej v sedmi, nato pa še v devetnajsti etapi in spet smo spremljali Mateja Mohoriča, ki si upa napasti, ko drugi raje taktizirajo in čakajo na zaključek. Takšne vožnje so mu prinesele dve mavrični majici in kopico zmag v mlajših kategorijah, zdaj je Moho šampion najvišjega kova z zmagami na vseh treh tritedenskih dirkah, tudi najbolj prestižni rumeni pentlji.

In ne le Mohorič, zdi se, da je letos dozorel cel Bahrain Victorious, ki je bil v ekipni razvrstitvi - zmagovit. Le upamo lahko, da je bila francoska racija plod nevošljivosti ob zelo rezervirani predstavi njihovih kolesarjev in ne česa bolj zloveščega.

Klasični »hat-trick« van Aerta

Če se je letošnji Tour za Jumbo Vismo začel katastrofalno in je Primož Roglič že po tednu dni odšel domov, se je razpletel skorajda sanjsko. Wout van Aert je bil ob Tadeju Pogačarju in Marku Cavendishu najbolj izstopajoč kolesar letošnje dirke, uspel mu je izjemen trojček, ki bi ga lahko primerjali s klasičnim »hat-trickom« v nogometu.

Če nogometaši potrebujejo gol z levo, z desno nogo in z glavo, je van Aert dobil eno težjih gorskih etap, vožnjo na čas in za piko na i še šprint na Elizejskih poljanah. Čeprav se jim nenehno izogiba, se vzporednice z Eddyjem Merckxom vlečejo kar same …

A ne le van Aert (in Sepp Kuss, ki je prav tako dobil etapo), navduševal je tudi Jonas Vinegagaard. Njegova zgodba o tem, da je še tri leta nazaj delal v tovarni rib, zdaj pa je drugi kolesar na dirki po Franciji, je podobno neverjetna kot Rogličeva preobrazba in prav mladi Danec bi lahko za Rogliča v naslednji sezoni predstavljal težavo.

Primož bo zagotovo poizkusil še enkrat z naskokom na rumeno majico, a bo tudi Vingegaard po letošnjem drugem mestu upravičeno pričakoval vlogo kapetana v ekipi. Potem je tu še Kuss, ki prav tako ne bo želel biti za vedno v senci, da van Aerta sploh ne omenjamo … sladke težave za Jumbo Vismo, zagotovo, za Rogliča pa vendarle nekoliko manj.

Bo Tokio naslednje poglavje slovenske pravljice?

V Parizu ni bilo kaj dosti časa za slavje v taboru Emiratov - mimogrede, Burj Khalifa v Dubaju je bila vnovič obarvana v fotografijo Pogačarja v rumenem - Pogija in Andreja Hauptmana je že naslednje jutro čakala pot v Tokio.

Če je let zbistril morda nekoliko težko glavo, se bodo morale kaj hitro nazaj ogreti tudi noge. Dirka v Tokiu bo z 230 kilometri in skoraj 5000 višinskimi metri izjemno zahtevna že zaradi trase, svoje bosta dodali še vročina in visoka vlaga, na katero se kolesarji s Toura ne bodo imeli časa navaditi. Vzpon v zadnjem delu dirke je dolg dobrih 6 kilometrov in ima več kot 10-odstotni povprečni naklon. Idealen teren za novo šampionsko predstavo Pogačarja? Zagotovo, a upajmo, da bodo napori Toura do sobote že vsaj delno pozabljeni.

Bo pa v Tokiu na razpolago selektorju Hauptmanu tudi Roglič, ki se je dovolj opomogel od posledic padca, da bo v Tokiu lahko ciljal na kolajno. Stavnice oba Slovenca uvrščajo na sam vrh favoritov, tako lepe priložnosti za olimpijsko kolajno na cestni dirki najbrž še lep čas ne bo … v soboto vas spektakel čaka že v jutranjih urah, z začetkom ob 4. uri zjutraj po slovenskem času in ciljem med 10. in 11. uro.

Če bodo Slovenci v soboto neuspešni, bo imel Roglič še eno priložnost na kronometru, ki bo s 44 kilometri in dobrimi 800 metri višinske razlike njemu precej pisan na kožo. Upajmo, da se slovenski kolesarji iz Tokia ne vrnejo praznih rok, pravljica pa bi tako dobila novo poglavje.

Hudičev jezik bo spet z vami čez 14 dni, ko bodo igre pod olimpijskimi krogi za nami, počasi pa bomo pogled usmerili proti Vuelti in novim podvigom Tadeja Pogačarja.

HUDIČEV JEZIK

06.07.2021

Ne Carapaz, veter in vročina bosta glavna tekmeca odličnega Pogačarja

1