Desetletje: Sanjski trojček Gilberta v Ardenih

Desetletje: Sanjski trojček Gilberta v Ardenih
25.01.2020 AVTOR: Nejc Grilc, foto: Sirotti

Kolesarsko leto 2011 je nedvomno najbolj zaznamoval Philippe Gilbert, ki je celo sezono blestel na enodnevnih klasikah. Giro je zaznamovala tragedija, Tour pa Cadel Evans.

Na spletni strani Bicikel.com smo pripravili pregled minulega desetletja skozi kolesarsko prizmo. Vsako soboto vas bo na teh straneh pričakal članek, v katerem bomo obdelali eno leto iz minulega desetletja, ki je bilo za svetovno kolesarstvo zelo pestro, za slovensko pa prelomno. Naslednji del serije #desetletje vam pripravljamo naslednjo soboto.

Če je bil junak spomladanskega dela sezone na začetku minulega desetletja Fabian Cancellara, je štafetno palico od Švicarja leto dni kasneje prevzel Philippe Gilbert in v žep pospravil Ardenskega trojčka – v tednu dni je slavil na klasiki Amstel Gold, ki mu je v karieri prinesla največ uspeha, zatem na Valonski puščici s ciljem na slovitem Muuru, ob koncu pa je navdušil še domače navijače na »stari gospe« Liege – Bastogne – Liege in dokončal delo na ardenskih klasikah.

Da je Gilbert trojčka sposoben, je bilo jasno že pred sezono, vseeno pa je za takšen dosežek potrebna tudi zvrhana mera sreče. Da bi bila naloga za Gilberta še težja, so tekmeci točno vedeli, kdaj v zaključkih bo Belgijec napadel, a jim to ni prav nič pomagalo. Na Amstel Goldu je na Caubergu ponovil vajo iz leta 2010 in ubranil zmago, najtežja pa je bila Valonska puščica, saj mu zaključek s strmim vzponom ni najbolj ustrezal, a je Gilbert uspel streti španska zasledovalca Joaquima Rodrigueza in Samuela Sancheza.

Ostal mu je le še naskok na »staro gospo«, za svojo prvo zmago na spomenikih v karieri je Gilbert v Liegu strl brata Schleck, ki sta se morala zadovoljiti z drugim in tretjim mestom, belgijsko občinstvo pa je slavilo kralja Ardenov. Prah po zanimivi sezoni klasik se še ni dobro polegel, ko je na vrsto prišel Giro in z njim tragedija, ki je zaznamovala sezono.

Weylandt zavil Giro v črno

Gilbertov rojak Wouter Weylandt je v tretji etapi nekoliko zaostajal za pelotonom na spustu s prelaza Bocco slabih 20 kilometrov pred ciljem. Pred rahlim levim ovinkom se je ozrl nazaj in izgubil nadzor nad kolesom, zato ga je odneslo proti nizkemu betonskemu zidu na levi strani ceste, v katerega se je zaletel s približno 80 kilometri na uro. Zaradi moči udarca ga je katapultiralo v kamnito steno na drugi strani ceste, zaradi sile udarca in hudih notranjih poškodb, ki so nastale, je bil Weylandt na licu mesta mrtev.

Naslednji dan so etapo nevtralizirali, cilj so prvi prečkali Weylandtovi ekipni kolegi iz Leopard Treka, na avtobusu QuickStepa, za katerega je vozil večji del svoje kariere, pa je še vedno zapisano ime nesrečnega Belgijca in številka 108, ki jo je s seboj odnesel v smrt. Giro je slabe tri tedne kasneje sicer dobil ljubljenec domačih navijačev Michele Scarponi, ki je slabe tri leta nazaj prav tako končal kot žrtev nesreče, tokrat po trku s kombijem na treningu.

V spomin na preminulega Wouterya Weylandta.


Etapa v spomin na Wouter Weylandta, s ciljnim prečkanjem ekipnih kolesarjev.

Wouter Weylandt je nosil številko 108.

Po končani dirki po Italiji Michele Scarponi še drugi, kasnejši zmagovalec, ko so Contadorju odvzeli zmago.

Po tragičnem Giru je sledil nekoliko bolj miren Tour, kjer je Cadel Evans navkljub precej šibki ekipi BMC-ja prišel do skupne zmage z zelo konstantnim dirkanjem skozi vse tri tedne, v katerih praktično ni imel slabega dne. Vseeno pa je za najbolj dramatičen trenutek poskrbel Andy Schleck, ki je v 18. etapi bežal kar 60 kilometrov in do cilja na vrhu Galibierja prišel več kot dve minuti pred bratom Fränkom. Naslednji dan si je privozil še rumeno majico, izgubil pa jo je v predzadnjem kronometru, kjer je slavje v Parizu potrdil Evans.

Vzpenjanje proti vrhu Galibierja.

Andy in Frank Schleck sta morala na koncu priznati premoč Cadelu Evansu.

Mavrična majica Cavendishu

Tudi Tour ni minil brez incidenta, ki je še danes zelo živ v spominu kolesarskih navijačev. Nepreviden voznik VIP avtomobila v karavani je zelo nespretno prehiteval Johnnyja Hoogerlanda in ga z bokom avtomobila zbil s ceste, Nizozemec pa je priletel na bodečo žico in se zelo grdo porezal po nogah. Skupno je prejel kar 33 šivov, prizori okrvavljenega Hoogerlanda, ki je vseeno končal tako etapo kot Tour, pa so bili velika črna pika na rumeni pentlji z letnico 2011.



V drugem delu sezone je spet blestel Gilbert, ki je dobil klasiki v San Sebastianu in Quebecu, svetovni prvak pa je v danskem Herningu postal Mark Cavendish, ki si je v zahtevnem šprintu po 260 kilometrih priboril mavrično majico, šele drugo britansko v zgodovini cestnih dirk.

Izjemni Mark Cavendish, v ozadju Borut Božič.

Bole do prestižne zmage v Franciji

Za slovenske kolesarje je bila sezona mnogo manj uspešna kot leto poprej, etapnih zmag Špilak in Brajkovič nista ponovila, oba sta bila s končno bero v letu 2011 precej razočarana. Zato pa je z najboljšo formo kariere nadaljeval Grega Bole, ki je leta 2010 dobil etapo na Dauphineju, v sezoni 2011 pa je Gorenjec najprej postal državni prvak, nato pa dobil še zelo prestižno enodnevno klasiko v Plouayu, kar tudi ostaja njegov največji uspeh v karieri.

Izpostavimo lahko še zmago Boruta Božiča v 5. etapi dirke po Švici, Grega Gazvoda pa je odlično dirkal na Kitajskem ter dobil etapo in skupni seštevek na dirki okrog jezera Qinghai, kjer je leto kasneje s kar petimi etapni zmagami zablestel Luka Mezgec. A o tem čez teden dni, s serijo #desetletje bomo nadaljevali naslednjo soboto.



Značke: Cestno, Desetletje
Komentarji
Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ