Jan Tratnik: Vrniti se na klasike in pomagati zvezdnikom

Jan Tratnik se pripravlja na drugo sezono v dresu moštva Red Bull Bora Hansgrohe. Prva še zdaleč ni potekala po željah, saj je imel na dirki po Italiji težave s kolenom, ki si ga je poškodoval pred startom Gira 2024. “Padec v Neaplju je samo še poslabšal stvari. Bolečina v kolenu je bila prisotna že prej. Nekaj sem čutil, da nekaj ni prav in mislili smo, da je samo mišica nekoliko pretegnjena. Na koncu se je izkazalo, da je posledica poškodbe izpred dveh let,” je Tratnik povedal zbranim slovenskim novinarjem na pripravah na Majorki.

Tam se vsako leto decembra zbere avstrijsko-nemška ekipa. Tratnik se je najprej seveda spomnil, kako se je med letošnjim Girom boril z vse hujšo bolečino: “Za vsako poškodbo bi rekel, da je bolje prej odnehati. Ampak, ko veš, koliko truda si vložil v to, potem nekako upaš, da bo vse skupaj izginilo. V drugi polovici Gira je bila bolečina na primer podobna ali pa je celo izginila. A očitno je bilo telo v takem adrenalinu, tako da sem posledice občutil šele po Giru, ko sem bil brez kolesa. Kar naenkrat je koleno oteklo. Če bi vedel, da se bo to zgodilo, bi prej odnehal. Ampak, zdaj smo nazaj, tako da je super.”

Še drugo leto zapored je moral skozi proces rehabilitacije. Zdaj je priznal, da je lahko vesel, da po tisti poškodbi pred začetkom lanskega Gira sploh še lahko kolesari. Zdaj pa večjih težav sploh nima več: “Ne razmišljam o tem, kaj je bilo. Pomislim. To je, to moramo pozdraviti. Drugače se zdi, da se samo sam sebi smiliš. V celotni karieri sem se naučil, da bolj kot gledam, kaj se je zgodilo, slabše je. Bolje je, če gledam, kako nekaj izboljšati. Raje gledam na tisti trenutek in na to, da poskušam priti čim boljše ven iz tega.” Uspelo mu je. Proti koncu sezone je nastopal na številnih dirkah.

Zbral je več kot 50 startov, čeprav je moral izpustiti osrednji del sezone. Se je pa moral vseeno odpovedati reprezentančnemu dresu. “Tri mesece nisem dirkal za ekipo, ko pa sem ravno začel je prišlo svetovno prvenstvo. Sicer bi lahko vse izpeljal, a ekipa je imela malce večji plan. Takrat sem veliko dirkal in tudi pri ekipi so želeli, da sem doma, da ne bi tvegal še česa v Afriki. Govorila sva s selektorjem in je tudi razumel. Skupaj smo se odločili, da je bolje, če sem doma. To je bilo obdobje, ko sem imel s temi daljšimi potovanji težave. Ko sem letel v Kanado in sem sedem ur sedel v letalu, sem takoj občutil to bolečino v kolenu, ko ti otečejo noge.”

Je pa spremljal veličastno vožnjo Tadeja Pogačarja najprej v Kigaliju, kjer je osvojil naslov svetovnega prvaka in potem še podoben podvig v Franciji, kjer je prišel do naslova evropskega prvaka. “Spremljal sem. Ko sem videl, da je Tadej napadel, je bilo jasno, kdo bo zmagal. Saj, na koncu sploh ni bilo več zanimivo. Res, vsaka čas. Res je neverjeten. Po eni strani sem gledal samo Tadeja in nisem videl, kaj se dogaja v ozadju. Ponavadi je na takih prvenstvih veliko več akcije. Tokrat pa je bil Tadej premočan. Seveda mi ni bilo lahko in bi rad bil tam. Sem pa selektorju že obljubil, da bom zraven naslednje leto. V Kanadi in na evropskem prvenstvu.”

Morda bo nastopil tudi v vožnji na čas. Želi se spet preizkusiti v tej disciplini: “Všeč mi je bil ta pristop do kronometra. Selektorju sem to omenil. Seveda imata prednost Tadej in Primož, a če ne bo nihče želel nastopiti, potem bi poskusil. Izgubiti nimam kaj. Bi pa rad vedel dovolj zgodaj, da se bom lahko pripravil na to.” Je pa do tja še dolga pot. Praktično celotna sezona. Zdaj vsi kolesarji že resno trenirajo, nabirajo kilometre. Tratnik ni nobena izjema. Je pa član vse bolj zvezdniške ekipe, ki se želi po robu postaviti velikemu UAE-ju. Sam se zaveda, da bo še posebej na etapnih dirkah težko dobil kakršnokoli priložnost:

“Na teh etapnih dirkah imamo veliko GC kolesarjev. Niso samo Primož, Lipowitz in Remco. Tu so še Jai Hindley, Giulio Pellizzari, Aleksander Vlasov, Daniel Martinez. Vedno se bo našel nekdo, ki bo na vzponih boljši. Ampak, jaz bom delal, se pripravljal, tako da bom poskušal biti najboljša verzija samega sebe. Če se mi bo ponudila priložnost, jo bom izkoristil. Če nisi v formi, ponujene priložnosti tudi izkoristiti ne moreš. Tu so tudi klasike. Morda se znajdem v pobegu in nam uspe priti do cilja. Zakaj pa ne? Je pa večji fokus na vlogi pomočnika. A tudi kot pomočnik moraš biti vrhunsko pripravljen. Bi pa rad izkoristil še ta občutek, ki ga imaš ob dirkanju na rezultat. Upam, da bom dobil kakšno priložnost.”

Tratnik je zmagovalec etape na dirki po Italiji, okusil je tudi že slast zmage na pomembni enodnevni dirki v Belgiji, ki je del “uvodnega” vikenda. Ve, kako se dirka na enodnevnih dirkah in ve, kako pomagati na večdnevnih preizkušnjah. Sicer še nima programa dirk, a okvirno mu je jasno, kaj ga čaka: “Nekako so v zraku neke klasike. Še sam ne vem, ali tlakovci ali ardenske klasike. Ali pa oboje. Na pripravah smo šele dva dni in tega sestanka glede dirk še nisem imel. Slišal sem za nek miks klasik. Skoraj zagotovo ni Gira, saj je težko dirkati v Belgiji, Ardenih in potem na Giru. Zdi se mi, da se gre za izbiro med Tourom in Vuelto. Ampak, še sam ne vem.”

Morda bo začel z etapno dirko po Algarveju, prav lahko pa se zgodi, da bo njegova prva dirka šele makadamska Strade Bianche: “Rad bi začel šele konec februarja, saj še ne treniram tako dolgo. Imel sem daljši “off season”, zato da smo dali kolenu priložnost, da se povsem zaceli. Če bi lahko izbiral med Tirreno-Adriatico in Pariz-Nica, potem bi raje bil v Italiji. Če bo ekipa rekla, da bi me rada na Touru, da ji to veliko pomeni, potem bi tudi sam rekel, da bi rad že prej naredil kakšno dirko s Florianom in Remcom. Vse so neke želje, a vemo, da je že eno tritedensko dirko težko odpeljati, kaj šele dve. Pač, kar bo ekipa rekla, temu bom sledil, saj nimam nekega pogajalskega izhodišča.”

Tratnik je izpostavil, da bi rad dirkal tudi z Rogličem, tako da bi se eden na drugega navadila še pred morebitnim sodelovanjem na španski Vuelti. O lastnih ciljih pa: “Če bi lahko izbral še kakšno klasiko, bi bil zelo zadovoljen. Se pravi, rad bi imel nek miks enodnevnih in etapnih dirk. Vsaj na dirki po Flandriji bi rad bil na startu.” V ekipi, ki je doživela nove spremembe se dobro počuti, kar je vsekakor pomembno pred začetkom sezone: “Prvi vtisi so odlični. Nekako moraš sprejeti te spremembe in zdaj vidim samo dobre stvari. Izkušnje imamo, zdaj pa je treba vse prestaviti še na cesto.”

Pri 35 letih želi ostati konkurenčen vse številčnejšim mladim kolesarjem. Ostaja motiviran in ima obenem sklenjeno tudi pogodbo vsaj za naslednji dve sezoni. Pa se vidi v tem tekmovalnem svetu tudi v naslednjih dveh sezonah? “Če bi me zdaj vprašali, bi rekel ja. Ne vem pa, kaj bo v naslednjih dveh letih. Kolesarstvo se tako hitro spreminja. So bile tudi dirke, ko sem si rekel, ne vem, če bom vse to zdržal. Recimo, pripravljaš se za Giro, potem pa se poškoduješ. Takrat se vprašaš, kam je šlo toliko odrekanja. Včasih ti je težko, a takoj kot sem začel spet kolesariti in trenirati sem takoj dobil tisti občutek. Trenutno se v tem še vidim vsaj dve leti. Ne vem, morda bom pa čez dve leti rekel, da so mladi malo predobri, da je šlo kolesarstvo v prevelik ekstrem. Ampak, grem raje iz leta v leto.”

Za konec pa še vprašanje, ki ga novinarji zdaj postavljajo skorajda vsakemu kolesarju. Kako bi se lahko premagalo Tadeja Pogačarja in Mathieuja Van der Poela? “To je zdaj kar neka uganka za vse v karavani. Ekipe iščejo načine in zdi se mi, da ne smeš čakati nanju, ampak moraš prej začeti z akcijo. A, kaj ko ne vemo več, ali bo Pogi napadel 80 kilometrov pred ciljem ali pa 150 do cilja. Ravno dvesto do cilja pa najbrž ne bo napadel,” je Tratnik dejal z nasmehom: “Zdi se mi, da moramo biti realni. Če gremo z ekipo na dirko po Flandriji in pričakujemo, da bomo zmagali, potem ti cilji niso ravno realni. Lahko poskusimo doseči čim boljši rezultat in top pet bi bil vrhunski rezultat. Imamo mlade, perspektivne kolesarje. Kako njiju premagati, pa res ne vem.”