ODGOVORI
0
0
OPREMA
0
Tadej Pogačar predstavil nov Colnagov model
KOLESARSKI TRENING KAMP
KOLESARSKI TRENING KAMP
06.02.2007 AVTOR: Miroslav Braco Cvjetičanin
Po vseh teh letih na sedežu bicikla sem si končno upal udeležiti pravega kolesarskega trening kampa. Verjetno jih je bilo v Sloveniji že nešteto vendar nisem bil na nobenega povabljen zato težko rečem kje je bil poslednji in kako je vse skupaj izgledalo.
Pred kratkimi so me prijatelji iz Toskane povabili na enega najboljšega, najznamenitejšega in najuglednejšega, kar jih premore kolesarski svet.
Tam pa Fausto ne sme manjkati.
Prijatelj in New Yorškega kolesarskega foruma že vrsto let zatrjuje, da sta Toskana in Provansa edina prava kolesarska raja. Obe pokrajini sem že občutil...videl pa bolj slabo...kot pravi Kralj, pri 200 utripa težko vidiš kaj več kot pa zmazek od slike. Da tam sem samo dirkal...to pa je nekaj povsem drugega. Toskana skozi oči navadnega rekreativnega kolesarja pa je resnični raj.
Trening kamp je trajal 4 dni. Začne se z testiranjem, ki pokaže v kakšnem stanju je motor pod pokrovom. Razen zgornje kritične mase »špeha« sem spadal med povprečno pripravljene rekretivne kolesarje. Pa imam v letošnjem letu že točno 1100 km!? No, ampak...
Izmerijo ti relativno maksimalno moč, relativno moč na laktatnem pragu, respiratorno frekvenco, ventilacijo, porabo kisika, maksimalno črpanje srca, ferkvenco srca na laktatnem pragu, delo srca na laktatnem pragu, respiratorno ferkvenci na laktatnem pragu in...in...telesno maso, višino, vitalno kapaciteto, maksimalni pretok zraka...in starost...
Verjetno sem kaj pozabil...ampak ni tako zelo pomembno. Pomembno je, da spadaš med tiste, ki jih to zanima. In potem smo kolesarili. 140 km v Pelotonu 50 kolesarjev...petdesetih udeležencev. Po svojih zmožnostih...v glavnem do dile.
Pardon jaz sem šel do »dile«, ker sem imel v januarju najmanj prevoženih kilometrov od vseh.
Po treningu...prehrana.
Toskanska hrana je škrta, revščina skozi zgodovino jo je izoblikovala. Po besedah Voditelja Stefana imamo srečo, da je kolesarska prehrana precej bolj bogata kot pa Toskanska. Nikoli nisem bil ljubitelj športne prehrane a mi je nekdo prišepnil, da je bolje čim prej postati ljubitelj kolesarske hrane kot pa onkološke. In če pogledam v potni list na Emšo je res skrajni čas, da se je lotim. Nima smisla, da filozofiram, kako in kaj naj kolesar uživa, da bo lažje poganjal pedala. Nima smisla, ker je tema zares suhoparna..srečati ni moč niti pravega odojka niti pira niti »šnopca« niti prebranca ne pekočih paprik... sem in tja kozarec rdečega vina, če ti krvna slika začne utripati pred očmi.
Spali smo že ob 21h.
Vstali pa že ob 7h...naslednji dan.
Ugotavljanje tehničnih pomanjkljivosti na kolesu. Ugotavljanje ali jahate bicikel ali mulo ali osedlanega bika? Ugotavljanje zakaj ste tako smešni videti na biciklu in zakaj ste kupili toliko prevelikega ali bog ne daj premajhnega...
Na svojem sem moral prestaviti točno 7 »šraufov«. Ko sem se po »premontaži« ponovno usedel na kolo sem bil prepričan, da ni moj seveda. In spet seveda ne bi verjel, če me ne bi prej vsega polimali z nekimi obliži me posadili na kolo, ki je izgledal kot izdelek iz Onega Sveta...me 20 minut snemali s kamero in potem iz tiskalnika potegnili vse mere, ki bi jih moral upoštevati pri nakupu kolesa!?
No,jaz pa sem bil prepričan, da že z desetih metrov vidim ali mi je bicikl premajhen ali prekratek ali prevelik ali predolg ali...ma...ni več ali...
In potem spet kilometri.
120 kilometrov z novo pozicijo na starem biciklu je bilo občutiti kot, da je vse v redu le števec na »balanci« prehitro kaže. Nobenih starih bolečin...vrat mi je deloval tudi po treningu, nogi sta šle sami brez pomoči rok po stopnicah...rit je bila še vedno videti fantastična...levi gleženj je nov...
Po treningu spet prehrana...
Celo meso sem povohal...res da brez omake ampak vsaj malo sem se spet počutil mesojedo žival. Popoldan...plan treninga...pregled v elektronski obliki. Moji rezultati so pokazali take cifre, da je Voditelj resno zaskrbljeno vprašal, če imam res samo 1100 km prevoženih. Prikimal sem mu in dodal še 260 km Toskanskih. Tisti, ki jim Voditelj piše plan treninga so bili zadovoljni z zadnjim tromesečjem...vsaj tako je bilo videti.
Zvečer prehrana...
Kozarec vina rdečega, če misliš, da je treba krvni sliki dodati barvo...
Spat ob 21h.
Vstati ob 7h in jasno »đogirati« po travi.
Predavanje o tehniki vožnje v skupini in brez skupine in naslednjih 95 kilometrov lahkotnega tempa na pragu srčka na »displeju«. Toskana je resnični kolesarski raj. Toskana zahteva tehnično podkovanega kolesarja...tisti, ki so prepričani, da je kolesarstvo samo vožnja navkreber tam ne bodo uživali, ker jih bo prva kombinacija ovinkov na ravnem ali v spustih odpihnila vsaj pet minut nazaj. Ampak, če poslušaš predavanje in si zapomniš vse, kar si videl na projektorju potem se nečesa tudi naučiš...teoretično...in potem še praktično, ker so ob tebi sami taki, ki perfektno govorijo kolesarski jezik.
Popoldan...sprehajanje po cipresnih gozdičkih.
Zvečer...kolesarski kviz.
Kolesarski kviz?
Seveda sem v kolesarskem kvizu nepremagljiv na celem svetu!
Premagal me je Navaden Toskanec...
Za eno piko.
Nisem vedel, kdo je bil tretji na mladinskem italijanskem prvenstvu...nisem vedel, koliko evrov je dobila italijanska reprezentanca na svetovnem prvenstvu v Salzburgu...in Sramotno nisem vedel, kdo je zmagal prolog na Điru 2006...tega zadnjega si ne oprostim do smrti...zmedel me je prijatelj, ko je ravno v trenutku obkrožanja naskrivaj točil Graappo pod mizo. Tip, ki me je premagal pa ni vedel, kdo je bil 7 v 17 etapi Đira leta 2002...sramota...in ni vedel kdo je zmagal na letošnjem AlpdeHuezu...ampak je zmagal. Potem je sledila svečana podelitev planov treninga za naslednje tromesečje
In zabava...
Kolesarska zabava, ki je trajala do 23 ure...
Naslednje jutro spet »đoging« in trening..lahkih 85 kilometrov.
Razšli smo se v upanju na snidenje nekje v Sloveniji.
Razšli smo se kot razsvetljenci...
Razšli smo se kot prijatelji...seveda.
Mi Slovenci smo se nazaj grede ustavili še v Pisi, ker je en reko, da La Torre ni več kriv...ampak so ga poravnali. Kresnili smo par pic in zelo veliko piva spili...Voditelja ni bilo zraven in mi smo še vedno z Balkana...
Stolp je še kako kriv.
Fausto
Tam pa Fausto ne sme manjkati.
Prijatelj in New Yorškega kolesarskega foruma že vrsto let zatrjuje, da sta Toskana in Provansa edina prava kolesarska raja. Obe pokrajini sem že občutil...videl pa bolj slabo...kot pravi Kralj, pri 200 utripa težko vidiš kaj več kot pa zmazek od slike. Da tam sem samo dirkal...to pa je nekaj povsem drugega. Toskana skozi oči navadnega rekreativnega kolesarja pa je resnični raj.
Trening kamp je trajal 4 dni. Začne se z testiranjem, ki pokaže v kakšnem stanju je motor pod pokrovom. Razen zgornje kritične mase »špeha« sem spadal med povprečno pripravljene rekretivne kolesarje. Pa imam v letošnjem letu že točno 1100 km!? No, ampak...
Izmerijo ti relativno maksimalno moč, relativno moč na laktatnem pragu, respiratorno frekvenco, ventilacijo, porabo kisika, maksimalno črpanje srca, ferkvenco srca na laktatnem pragu, delo srca na laktatnem pragu, respiratorno ferkvenci na laktatnem pragu in...in...telesno maso, višino, vitalno kapaciteto, maksimalni pretok zraka...in starost...
Verjetno sem kaj pozabil...ampak ni tako zelo pomembno. Pomembno je, da spadaš med tiste, ki jih to zanima. In potem smo kolesarili. 140 km v Pelotonu 50 kolesarjev...petdesetih udeležencev. Po svojih zmožnostih...v glavnem do dile.
Pardon jaz sem šel do »dile«, ker sem imel v januarju najmanj prevoženih kilometrov od vseh.
Po treningu...prehrana.
Toskanska hrana je škrta, revščina skozi zgodovino jo je izoblikovala. Po besedah Voditelja Stefana imamo srečo, da je kolesarska prehrana precej bolj bogata kot pa Toskanska. Nikoli nisem bil ljubitelj športne prehrane a mi je nekdo prišepnil, da je bolje čim prej postati ljubitelj kolesarske hrane kot pa onkološke. In če pogledam v potni list na Emšo je res skrajni čas, da se je lotim. Nima smisla, da filozofiram, kako in kaj naj kolesar uživa, da bo lažje poganjal pedala. Nima smisla, ker je tema zares suhoparna..srečati ni moč niti pravega odojka niti pira niti »šnopca« niti prebranca ne pekočih paprik... sem in tja kozarec rdečega vina, če ti krvna slika začne utripati pred očmi.
Spali smo že ob 21h.
Vstali pa že ob 7h...naslednji dan.
Ugotavljanje tehničnih pomanjkljivosti na kolesu. Ugotavljanje ali jahate bicikel ali mulo ali osedlanega bika? Ugotavljanje zakaj ste tako smešni videti na biciklu in zakaj ste kupili toliko prevelikega ali bog ne daj premajhnega...
Na svojem sem moral prestaviti točno 7 »šraufov«. Ko sem se po »premontaži« ponovno usedel na kolo sem bil prepričan, da ni moj seveda. In spet seveda ne bi verjel, če me ne bi prej vsega polimali z nekimi obliži me posadili na kolo, ki je izgledal kot izdelek iz Onega Sveta...me 20 minut snemali s kamero in potem iz tiskalnika potegnili vse mere, ki bi jih moral upoštevati pri nakupu kolesa!?
No,jaz pa sem bil prepričan, da že z desetih metrov vidim ali mi je bicikl premajhen ali prekratek ali prevelik ali predolg ali...ma...ni več ali...
In potem spet kilometri.
120 kilometrov z novo pozicijo na starem biciklu je bilo občutiti kot, da je vse v redu le števec na »balanci« prehitro kaže. Nobenih starih bolečin...vrat mi je deloval tudi po treningu, nogi sta šle sami brez pomoči rok po stopnicah...rit je bila še vedno videti fantastična...levi gleženj je nov...
Po treningu spet prehrana...
Celo meso sem povohal...res da brez omake ampak vsaj malo sem se spet počutil mesojedo žival. Popoldan...plan treninga...pregled v elektronski obliki. Moji rezultati so pokazali take cifre, da je Voditelj resno zaskrbljeno vprašal, če imam res samo 1100 km prevoženih. Prikimal sem mu in dodal še 260 km Toskanskih. Tisti, ki jim Voditelj piše plan treninga so bili zadovoljni z zadnjim tromesečjem...vsaj tako je bilo videti.
Zvečer prehrana...
Kozarec vina rdečega, če misliš, da je treba krvni sliki dodati barvo...
Spat ob 21h.
Vstati ob 7h in jasno »đogirati« po travi.
Predavanje o tehniki vožnje v skupini in brez skupine in naslednjih 95 kilometrov lahkotnega tempa na pragu srčka na »displeju«. Toskana je resnični kolesarski raj. Toskana zahteva tehnično podkovanega kolesarja...tisti, ki so prepričani, da je kolesarstvo samo vožnja navkreber tam ne bodo uživali, ker jih bo prva kombinacija ovinkov na ravnem ali v spustih odpihnila vsaj pet minut nazaj. Ampak, če poslušaš predavanje in si zapomniš vse, kar si videl na projektorju potem se nečesa tudi naučiš...teoretično...in potem še praktično, ker so ob tebi sami taki, ki perfektno govorijo kolesarski jezik.
Popoldan...sprehajanje po cipresnih gozdičkih.
Zvečer...kolesarski kviz.
Kolesarski kviz?
Seveda sem v kolesarskem kvizu nepremagljiv na celem svetu!
Premagal me je Navaden Toskanec...
Za eno piko.
Nisem vedel, kdo je bil tretji na mladinskem italijanskem prvenstvu...nisem vedel, koliko evrov je dobila italijanska reprezentanca na svetovnem prvenstvu v Salzburgu...in Sramotno nisem vedel, kdo je zmagal prolog na Điru 2006...tega zadnjega si ne oprostim do smrti...zmedel me je prijatelj, ko je ravno v trenutku obkrožanja naskrivaj točil Graappo pod mizo. Tip, ki me je premagal pa ni vedel, kdo je bil 7 v 17 etapi Đira leta 2002...sramota...in ni vedel kdo je zmagal na letošnjem AlpdeHuezu...ampak je zmagal. Potem je sledila svečana podelitev planov treninga za naslednje tromesečje
In zabava...
Kolesarska zabava, ki je trajala do 23 ure...
Naslednje jutro spet »đoging« in trening..lahkih 85 kilometrov.
Razšli smo se v upanju na snidenje nekje v Sloveniji.
Razšli smo se kot razsvetljenci...
Razšli smo se kot prijatelji...seveda.
Mi Slovenci smo se nazaj grede ustavili še v Pisi, ker je en reko, da La Torre ni več kriv...ampak so ga poravnali. Kresnili smo par pic in zelo veliko piva spili...Voditelja ni bilo zraven in mi smo še vedno z Balkana...
Stolp je še kako kriv.
Fausto
Značke:
Ključne besede:
Komentarji
Ljudje berejo:
Morda vas zanima tudi:
nazaj na vrh
