Nadgradnja - Revija BICIKEL (06)

Ob špalirju množice na Stelvio sem si zaželel, da bi kaj takega videl tudi na Dirki po Sloveniji. Ni mi bilo treba čakati več kot nekaj dni.

Že na lokalni cestni dirki kriterij Bevk, ki za okoliške prebivalce niti pod razno ni bila "lokalna", sem se prepričal, da je ljudem kolesarstvo blizu. Prijazni navijači so z navdušenjem spremljali peščico kolesarjev, ki so bili iz kroga v krog hitrejši in dirko zaključili s ciljnim šprintom. Tudi padcev in taktičnih preigravanj ni manjkalo. V tisti uri se je zdelo vse skupaj popolnoma resna reč, še najbolj pa gledalcem, ki so v žaru bojev navijali in na koncu ploskali zmagovalcu.

Kot je zapisal tokrat v kolumni Tomaž Kovšca: "V življenju obstajajo posebne tekme, trenutki in dogodki, ki jih ne more nadomestiti noben denar. Si zraven ali pa te ni." No, na kriteriju Bevk sem bil zraven kot novinar spletne strani bicikel.com in res, sploh ni šlo za denar, ampak za to, da še kdo izve, kako rekreativni zaljubljenci v ta šport razturajo na dirkah, ki v medijskem svetu skoraj ne obstajajo...

Ko se spomnim na starejšega kolesarja, ki je prejšnji mesec sopihal mimo Biciklove pisarne ob poti na Rakitno in sem ga skozi odprto okno slišal godrnjati: "Kaj mi je tega treba?", ugotovim, da nisem osamljen. Skoraj vsakič se prve pol ure na kolesarski prireditvi sprašujem in si godrnjam, kaj se spet prerivam v množici. Potem pa me potegne... V dogajanje posrka otroka v meni. Željnega dokazovanja, posnemanja velikih mojstrov na televiziji, ki zmorejo iztisniti iz sebe še več, kot pričakujemo gledalci.

Dirkanje imajo cestni kolesarji v krvi, sicer ne bi bili cestni kolesarji. Pika. Rekreativci žongliramo med obveznostmi, službo in prostim časom, ki ga imamo na voljo za trening, užitkarske vožnje in prireditve ter dirke. Skupni imenovalec youtube filmčkov v slogu "Shit Cyclists Say"* je trditev: "I'd totally be a pro If I didn't have to work!" Res je, vsi mi bi bili profiji, če nam ne bi bilo treba delati, ampak tako pač je.

Ker ne moremo trenirati kot profiji, imamo lahko vsaj opremo, no, kos opreme kot profesionalci. Priznajmo si, da je velik del motivacije tudi kakšna nova "igračka". Poleg okvirja je bistven del, zaradi katerega takoj občutimo razliko med vožnjo, obročnik. "Feltne" so pač zakon, alfa in omega in marsikateri začetnik in začetnica tega ne vesta. Ne vesta, da je mogoče bolj smiselno voziti na aluminiju in kupiti res kvalitetne feltne iz karbona... Vas že slišim, puriste med vami, kako se zgražate. Zato smo se v tej številki z namenom, da razpihamo nekaj megle in postavimo jasen obod razpravam o vseh mogočih obročih, naperah, tuljkah, materialih, togosti in podobnim temam, posvetili cestnim in gorskim obročnikom. Jasno, ne moremo vsako leto zamenjati kolesa, je pa smiselno razmisliti o nadgradnji kolesa z dobrimi, zanesljivimi in kvalitetnimi obročniki, primernimi našemu slogu vožnje. Ob taki nadgradnji se velikokrat zgodi, da imamo občutek, kot da smo zamenjali celotno kolo.

Ko smo v Italiji sedeli za mizo med intervjujem z ustanoviteljem in dušo tovarne kolesarskih čevljev Sidi Dinom Signorijem, so me njegove besede kar zmrazile: "Delal sem kot norec in nisem imel več časa za kolo. Zato sem se pošteno zredil in zdravnik mi je svetoval, naj se spet usedem na kolo, da me ne bo še razneslo." Rekreativci res žongliramo med službo in prostim časom in v vsakem od nas se pravzaprav (po kolesarski rundi v gostilni ob šanku, ko naročamo tisto drugo rundo) skriva pravi mali profi, a nevarnost, da nas delo popolnoma pogoltne, je v današnjih časih stvarna in realna. Ne dajmo se! Nadgradimo poleg obročnikov še svoj prosti čas. Poletna Kranjska Gora je kar prava za to.