Z razglasitvijo pandemije koronavirusa Covid-19 pred dobrimi tremi meseci je uredniško delo zamenjalo sodelovanje pri procesih šolanja na domu.
Po dobrem tednu se je prava negotovost šele začela. Kot opisuje svojo izkušnjo novi kolumnist Žiga Jerman, da je z danes na jutri prenehal s tekmovanji, smo bili tudi v uredništvu prisiljeni z danes na jutri sprejeti odločitev o prenehanju izdajanja tiskanih edicij za nedoločen čas. Glede na vse odpovedi, ki smo jih bili deležni, druge možnosti tisti trenutek ni bilo na vidiku. Intervju z Janijem Brajkovičem je bil ravno končan, ko smo zaprli redakcijo. Pogovor je ostal nespremenjen s pogledom na sezono, od katere je Jani veliko pričakoval in ko je imel še zapolnjen tekmovalni koledar vse do konca junija.
V času popolne karantene in zadrževanja doma je bilo razmišljanje o naslednji številki revije bolj postranske narave. Novo dnevno rutino je dirigiralo šolanje na domu, ki se je razlikovalo glede na izobraževalno ustanovo. Temu se zelo verjetno tudi sami niste mogli izogniti kot starši ali kot učenci, dijaki, študenti. Zaradi narave dela smo se v domači pisarni lahko hitro in preprosto organizirali, dodal sem dve delovni mesti za tretješolko in devetošolca. Zdaj, po dobrih dveh mesecih šolanja na domu, ko se po vsem tem ozrem nazaj, iskreno upam, da so na ustreznem ministrstvu v praksi spoznali, da naš šolski sistem ni prilagojen zahtevam enaindvajsetega stoletja, kaj šele za primere šolanja na domu, in da bo šolski program deležen sprememb že jeseni, ko se začne vse ponovno od začetka. Do takrat bom v miru premišljeval, kje bomo družinsko koristili turistične bone in tudi sami bolje spoznali prelepe in še neodkrite kotičke Slovenije. Več o kolesarjem prijaznih nastanitvah boste brali v prihodnji številki.
Z rahljanjem ukrepov in ponovnim odprtjem trgovin je postajala počasi prihodnost bolj svetla in je zažarela s preklicem odredbe o omejitvi gibanja znotraj občine stalnega prebivališča. Glede na izkušnjo Tima Podlogarja, ki jo je zapisal v tokratni kolumni, verjamem, da so se tega preklica še posebej razveselili kolesarji iz občine Trzin. Povečanje kolesarskega prometa mimo domače pisarne proti Rakitni pa je pokazatelj, da je pandemija spravila več ljudi na kolo. Verjamem, da je na splošno več aktivnih.
In kje smo danes, ko so pred nami novi časi?
Vračajo se rekreativne in tekmovalne prireditve, na ceste se vrača gneča, kolesarski servisi so bolj polni kot kadarkoli prej. V juniju sem z novinarji radijskega programa Val 202 sodeloval pri pripravi oddaj Val kolesari. V štirih oddajah bodo ločeno predstavljena cestna, gorska, električna in kolesa BMX. Zdaj, na koncu priprave oddaj, sem prišel ponovno do zaključka, ki so ga oddaje samo potrdile, to je, da imamo kolesarji v garaži zelo težko samo eno kolo. Seveda to ni glavni razlog, da se kolesarske trgovine trenutno ukvarjajo s sladkimi skrbmi, pomanjkanjem zaloge koles. V času pandemije smo se bili prisiljeni ustaviti in smo imeli več časa za branje, spanje ipd. Pogosto smo višek časa preživeli v naravi. Mnogi so ga preživeli na kolesu. Razmišljam, da je ravno gibanje v naravi, ki je bilo dovoljeno v družinskem krogu, povzročilo dodatno povpraševanje po kolesih, da je družina zapolnila kolesarsko floto za vsakega člana. V prihodnje bo med nami, na cesti, brezpotjih, koloparkih in še kje veliko novih kolesarskih zanesenjakov, ki so začeli spoznavati ta čudoviti šport. Zaželimo jim dobrodošlico. S prijaznimi nasveti jih podučimo, da potrebujejo poleg kolesa vsaj še čelado, saj sem zadnje dni prav neprijetno presenečen, kako veliko kolesarjev se vozi brez čelad. In ja, podučimo jih tudi, da se kolesarji pozdravljamo. Še nekaj, kar sem v zadnjih dneh na cesti pogrešal.
Fotolov
Intervju - Miha Šalehar
Korona časi
Intervju - Jani Brajkovič
Project climb - drugič
Vozili smo - Specialized Dierge Comp Carbon
Vozili smo - Pivot Switchblade