Oglejte si odlični dokumentarec Length of Sweden v celoti

Kapo dol za dosežek. Razumem, da je nepredstavljivo težko, ampak na koncu dokumentarca sem imel občutek, da sem samo poslušal pol ure jamranja. Mogoče so se preveč osredotočili samo na to.. :-(  Upam, da me ne bo kdo narobe razumel.

Hvala  ti Slovenija, da  si tako lepa in raznolika, tale Švedska je praktično po istem kopitu. Cesta je šla malo gor malo dol okoli pa iglavci in to skoraj celotna trasa. Mene bi ta monotonost ubila. Zato pa cenimo kar imamo, samo še malo boljša kultura voznikov, pa boljše ceste pa smo res v raju.

@Au-Thor:

Kapo dol za dosežek. Razumem, da je nepredstavljivo težko, ampak na koncu dokumentarca sem imel občutek, da sem samo poslušal pol ure jamranja. Mogoče so se preveč osredotočili samo na to.. :-(  Upam, da me ne bo kdo narobe razumel.

Se strinjam, ker lahko res ni, ni pa tako hudo, če se zadeve pravilno lotiš. Poškodbe so pa druga reč. Toda tudi v tem primeru farmacija dela skoraj čudeže. Dobro pa je v vsakem primeru imeti visok bolečinski prag. 

Nejc, kratko, a lepo zapisano.

Kako morbiden dokumentarec. Spominja me na film The Road. 

čisto v stilu skandinavije - temačno vzdušje, kaj bi vi radi. saj jim gratal in to je torej pobeg iz te turobnosti, pa velik tatujev :)

road je pa res grozn film, mislim glede teme, drugače super posnet

www.bicikel.com/uploads/news/ picture/s_ve6.jpg
Nastavitev bremz na desnem
Pove vse o dolgočasnosti trase, je bil skozi na rogovih.
 

To, da je Švedska pokrajina monotona, je milo rečeno, blesava izjava.
To, da je/so opisovane samo težave, je pač kriva poškodba, ki jo je staknil. In poškodoval si je dominantno roko (levo). In če se ve, da se spredaj šalta z levico, in če ni el. prestavljanja, je to velika muka. Kolega si je lani na 400-ki polomil kost komolca in je moral še 196 km kolesariti, kot je pač vedel in znal. Se pravi, da je vsakič, ko je bilo potrebno spredaj dati na malo ali veliko šajbo, sestopil, z desnico prestavil in z roko prenesel verigo na ustrezni zobnik. V bistvu je imel levico precej časa ob telesu, le občasno, na lepi in ravni cesti, pa na krmilu. Tako, za vzorec, kot se reče.
Da so bili utrujeni in izčrpani je pač realnost, ki jo je dež v prvem dnevu samo še začinil. Ko se treseš od mraza, ni nič več lepo, nobena stvarni več lepa.

Tudi glede izjave enega od udeležencev glede teževe z usklajevanjem/držanjem tempa z drugimi udeleženci se strinjam. Marsikdo je moral plačati svojo željo po "držanju" tempa skupine, v katero ni sodil ali pa zaradi lovljenje le-te po opravljeni mali potrebi. Ko se skuriš, je za marsikoga konec zgodbe. 

Opisovanje zaspanosti je pa čisto tako, kot je res. Ko je bila zaspana, je bilo resd najbolje, da je bila zadaj, ker drugi tudi niso bili več na ustrezno visokem nivoju koncentracuje, da bi še gledali, kdaj bo koga zbila.
Se je pa to že dogajalo na naših brevetih, 3x v eni noči za enega udeleženca, ki je bil na tleh raradi nepazljivosti drugih. In le-ta jo je še najmanj skupil. 

So pa vsaj spali na suhem, obleke so si oprali in posušili in to je luksus, ki si ga na tako dolgih brevetih lahko le redkokdaj deležen. 

Škoda, lahko bi naredili zelo dober potopisni prispevek.   

Da je lahko brevet opisan še kako drugače, sem opisal v potopisu breveta Užićka republika 600 km.
Je tudi na mojem FB profilu: 

www.facebook.com/permalink.ph p?story_fbid=207525589662585 &id=100012154353608

Na straneh randonneur Slovenija pa si lahko preberete še opis, kako je bilo na Slovenskih ekstremni 600. 

Link ne dela. The link you followed may have expired, or the page may only be visible to an audience you're not in.
Dež je zafrknjen v vseh razmerah.
Ko si enkrat moker, je težko priti nazaj,

Na enem od DOS-ov mi je voznik spremljevalnega vozila v dežju in malo pred zapornicami zmanjšal luči, tako, da me je nasproti vozeči zaslepil. Če tudi sem približno vedel kje so tračnice me je odneslo in sem grdo padel. Uničil sem prednji obroč, ki je zašel med tir in asfalt. Razbit je bil komolec in nalomljena (morda celo zlomljena?) rebra na levi strani. To se je zgodilo na Hajdini pri Ptuju. Kako sem vozil do cilja pa si lahko predstavljate. Žrl sem Naklofen, ki ima super stranske učinke. Pri meni predvsem na prebavo. 

V takih primerih ne bi smelo biti sramotno odstopiti....

@Periglej:

V takih primerih ne bi smelo biti sramotno odstopiti....

Sej ne gre za sramoto, želja in volja sta še prisotni, pa potrpežljivost/trpežnost tudi vplivata na to, da človek nadaljuje vožnjo. Vem iz svojih izkušenj...

Link pa bi zdaj moral delati...  Pa ko boste brali, imejte v mislih, da to pripovedujem pozitvno nastrojen ("nastrajenje" je po rusko razpoloženje, oz. kako si pri volji, ampak pri nas uporabljamo pač ta izraz), s smeškom na ustnicah in z malo humorja. 

@Periglej:

V takih primerih ne bi smelo biti sramotno odstopiti....

Zakaj bi odstopil, če se je pa dalo voziti naprej? Odstopil bi samo, če res ne bi šlo.
Odstopil sem na sedmem DOS-u, ko sem ostal brez spremljevalnega vozila. Nihče se ni spomnil na renta- kombi. Tudi jaz ne in nikomur nič ne zamerim. 

www.facebook.com/photo.php?fb id=820437891390174 &set=a.820456528054977 &type=3 &theater

Tole je posnel uradni fotograf na brevetu Užička republika 600 km. Hvala organizatorju Luki Lakiću za vse, kar nam je pripravil in organiziral.
Na eni sliki gre en kolesar v modrem dresu peš v klanec. Strmo, res, pa klancev je bilo več kot dovolj. Za info naj povem samo to, da je taisti kolesar lani prevozil dobrih 22.000 km! Pri 62. letih... Pa letos se že celo zimo vozi naokoli, tidi pri -10°C.  

@SODROVC:

Na eni sliki gre en kolesar v modrem dresu peš v klanec. Strmo, res, pa klancev je bilo več kot dovolj. Za info naj povem samo to, da je taisti kolesar lani prevozil dobrih 22.000 km! Pri 62. letih... Pa letos se že celo zimo vozi naokoli, tidi pri -10°C.  

SODROVC junk kilometri nič kaj dosti ne koristijo, včasih celo tako škodujejo,da greš v kak klanec tudi peš.V tem brezglavem nabijanju kilometrov jaz ne vidim nobenega smisla.Vedno je bolje imet kak načrt vadbe tudi takrat,ko si v takih letih kot omenjen gospod, da točno veš kdaj in zakaj si na biciklu, ne le da šteješ kilometre in metre.Tudi takrat,ko se samo vozakaš naokrog rabi telo kak dan/dva počitka,da se opomore.

@Pinocio:

@SODROVC:

Na eni sliki gre en kolesar v modrem dresu peš v klanec. Strmo, res, pa klancev je bilo več kot dovolj. Za info naj povem samo to, da je taisti kolesar lani prevozil dobrih 22.000 km! Pri 62. letih... Pa letos se že celo zimo vozi naokoli, tidi pri -10°C.  

SODROVC junk kilometri nič kaj dosti ne koristijo, včasih celo tako škodujejo,da greš v kak klanec tudi peš.V tem brezglavem nabijanju kilometrov jaz ne vidim nobenega smisla.Vedno je bolje imet kak načrt vadbe tudi takrat,ko si v takih letih kot omenjen gospod, da točno veš kdaj in zakaj si na biciklu, ne le da šteješ kilometre in metre.Tudi takrat,ko se samo vozakaš naokrog rabi telo kak dan/dva počitka,da se opomore.

Malo prej sem prebral, da se bo letos DOS-a udeležil možak, ki ima 54 ali morda letos že 55 let. Na dirki po Italiji je imel na 815km povprečje 24 km/h, bilo je okoli 8500 višincev.

@CKR.SI:

Malo prej sem prebral, da se bo letos DOS-a udeležil možak, ki ima 54 ali morda letos že 55 let. Na dirki po Italiji je imel na 815km povprečje 24 km/h, bilo je okoli 8500 višincev.

Verjamen,mislim pa tudi,da drugače vozi/trenira kot omenjeni v zgornjem komentarju z 62 leti,pa tudi se verjetno sedaj ne vozi v tem mrazu zunaj na pripravo za DOS.

On je eden izmed tistih, ki se je skoraj prekuril, ko je lovil Manyja in Črtico in poizkušal držati njun tempo. Par 100 km je še šlo, potem je pa že mislil odstopiti in sem mu predlagal skupno vožnjo, pa brez skakanja v klance. Pa je odgovoril, da velja, če bom imel živce, da ga čakam. Pa ga ni bilo potreba. Kako sva sodelovala, sem pa že opisal. Na podoben način, kot sva vozila s kolegom @crni2, ko se je poškodoval na 400-ki. Jaz v klance po svojih močeh, lovil sem navzdol...
Če bi z dotičnim gospodom že v začetku vozila skupaj, bi se moral pa jaz bolj potruditi, mislim, da bi kar "gagal".  

 

@SODROVC:

On je eden izmed tistih, ki se je skoraj prekuril, ko je lovil Manyja in Črtico in poizkušal držati njun tempo. Par 100 km je še šlo, potem je pa že mislil odstopiti in sem mu predlagal skupno vožnjo, pa brez skakanja v klance. 

Če na teh brevetih vozi vsak po svoje in ne skupinsko,tako,da se vsi prilagajajo najšipkejšemu .

Ha-ha-ha, a nisi prebral, da so šli eni hitro? Jaz sem šel na izlet in tudi kaj videt. In je bilo kaj za videt. Pa spoznavati ljudi je moja šibkost. Ko sem dirkal, tega ni bilo veliko, je bilo potrebno gledati kaj drugega. 
Je pa bilo ponoči kar OK, da sva bila vsaj dva. Tuji kraji, možnost srečanja z živalmi itd. Pa če komu ponudiš svojo pomoč s svojim znanjem ali opremi, tudi ni nič narobe.
Je pa tako, da ima že krajših razdaljah prej ali slej skoraj vsakdo tako ali drugačno krizo in malo stimulacije v obliki držanja kolegovega tempa ali krajšga pogovora ali izmenjave parih besed ni odveč. Včasih bi se rad ustavil, pa se nisem, drugič mi ni bilo do teg, pa sem se. In sopotnik je najbrž tudi čutil podobno.