"Otroci, tukaj smo vsi enaki"

Iz Berlina do Pariza je tisoč kilometrov, in če se odpraviš na pot v nedeljo, si na cesti sam. Na Alexanderplatzu so televizijski stolp spremenili v gigantsko nogometno žogo, pinki srebrno, srebrno in pinki, kot telefonska kompanija, ker je žoga stala veliko denarja in ker tudi na svetovnem prvenstvu barve izbere tisti, ki plača. Pri izhodu na avtocesto proti zahodu niti stolpa niti žoge ne vidimo več, na zemljevidu ob Berlinu napravimo pinki piko in potegnemo črto v levo, do srebrnega trikotnika, do Eiffla, do Pariza. Mister Golf, muziko, glasbo! Radio ne deluje in kasetofon škrta, pol ure se trudimo s kasetami, pa stari radio iz generacije "89 vse izpljune, staro, novo, rock, pop, jazz. Na koncu se nam posreči z domačim posnetkom Rolling Stonsov ("...pogledam vase in moje srce je črno..."). Ojoj.

Tisoč kilometrov avtoceste je pred nami in vozi nas folksvagen s črnim motorjem in krizo srednjih let.

"Niste pogledali na "ruter"? Dandanes vsi gledajo samo še na "ruter"..." se nam na bencinski reži tovornjakar, ko mu pod tolsti volan molimo zdelano avtokarto Evrope. Vse poti vodijo v Rim, ampak tudi vse avtoceste se končajo v Parizu. "Skozi Belgijo ali Luksemburg?" sprašujemo. "Skozi Hannover." "Skozi Belgijo, torej." "V Luksemburg grem samo tankat, bencin je cenejši, ampak avtoceste so zanič. Okoli tiste male luknje od države so sami zastoji." Kimamo, se strinjamo, rišemo po karti in si nehote rečemo, da je v Sloveniji bencin še cenejši kot v Luksemburgu, avtoceste pa... Preden bi kdo utegnil zaključiti misel, tovornjakarju rečemo lepa hvala, natočimo gorivo in (ker Nemčija ni Luksemburg) za polni rezervoar plačamo mnogo preveč. Še dobro, da račun ni v tolarjih...

Potem naprej. Avtoceste v tem delu Nemčije so ovinkaste in visoko ograjene - kot kakšne steze za bob - in tovornjakarji vam bodo rekli, da v teh hudičevih rovih vedno dežuje. Skoraj vedno. Okoli nas je vse žarko, od sonca in od oljne ogrščice, ki so jo v dolgi rumeni črti posejali od Hannovra do Pariza. Čebele imajo fešto in tudi nam malo rumene paše. Sploh pa rumena sodi k vetrnicam, ki sučejo na kup elektriko za slovite tovarne zahodne Zvezne republike. Orjaški Mercedesovi krogi in ogromne rafinerije. Vstopamo v Porurje in zrak je malo bolj črn.

O golu iz leta 1977

Dvanajst nemških stadionov bo gostilo nogometno svetovno prvenstvo ter dvanajst mest in ob vseh cestah med njimi so Nemci poskusili požlahtniti počivališča z gostilnami. Terasa za tristo ljudi s pogledom na avtocesto in pod njo otroški park, ki bi zadoščal za vse mariborske otroke. Velikopotezno. Ampak Nemci bodo že vedeli in nemara bi bilo dovolj poslušati Franza Beckenbauerja, starega nogometnega asa in novega poslovneža, ki pravi: "Nemci vas bomo presenetili s svojo gostoljubnostjo. Ni res, da smo hladni in zadržani. Smo veseli, radodarni ljudje." Na gostoljubnem počivališču pred Gelsenkirchnom poleg veselih smerokazov za stadion radodarno stojijo avtomati kokakole. Ena pločevinka stane evro osemdeset - za vse radodarne ljudi. Mi stiskaško pijemo iz zalog v prtljažniku, da pa se ne bi preveč zamerili gostiteljem, za vsak primer sledimo smerokazom.

Gelsenkirchen ima manj prebivalcev kot Ljubljana, a najmodernejši stadion v Evropi. Tako vsaj piše na informativni tabli v središču mesta in, roko na srce, kompleks za skoraj 50 tisoč ljudi res ni videti slab. Mesta se je prijelo tudi ime kraj tisočih ognjev, ker med rudniki, železarnami in rafinerijami vedno gori. Sploh pa so v tej industrijski vročini vsi po vrsti goreči nogometaši. Tudi starci v gostilni onstran ceste.

"Vsako nedeljo grem na stadion, eeej, ali pa vsaj sem, v gostilno, na vsaki tekmi naših sem zraven. Gledamo, navijamo. Prva liga, druga liga, tretja. Nimam nobene nogometne filozofije, samo rad vidim dober gol. Pa dobro podajo. Eeeej, ni kompliciranja, samo zdrava pamet, krepka sapa, eleganca je pika na i. Včasih sem navijal za Borussio Mönchengladbach, ko sem bil skoraj še mlad, eeej, ko je igral še Udo Lattek. Ni daleč iz Gelsenkirchna, Mönchengladbach, razdalja za bicikel (69 kilometrov, op. p.), leta 1977 smo v Rimu v finalu lige prvakov izgubili proti Liverpoolu. Dva delavska kluba, močne noge, dosti sape! Eeeej, vam rečem, še zdaj vidim, kako je Simonsen izenačil na ena proti ena, bil sem crknjen, ob šestih sem prišel iz fabrike, s kolegom sva si razdelila cigareto. Potem smo izgubili, eeej, tri proti ena, sva pokadila še enega. Polpol. Prva tekma na rimskem stadionu je bila to, ja, ja, takrat so bili v Italiji težki časi." Ludvig Morgens pije hitreje od nas in poskusi, da bi mu bili enakovredni tekmeci, so res nesmiselni. "Ste brali, kaj se gredo v Italiji zdaj? Jezus, Jezus, ubogi ljudje. Veste, ni lepo, če ti po letih in letih nogometne zvestobe povejo, da je vse prodano. Jezus, Jezus, ubogi ljudje. Veste, pa saj je samo igra, res, vse skupaj je samo igra. Ampak jaz grem vsako nedeljo na stadion, ali pa vsaj sem, v gostilno, vedno sem zraven. Navijam. Verjamem. Jezus, Jezus, ubogi ljudje. Časopisom ne bi bilo treba tega potegniti na dan. Lahko bi drugače uredili zadevo. Lahko bi. Zdaj nihče več ne verjame. Že tako ali tako nihče več ne verjame, kot smo verjeli včasih..." Ludvig Morgens pije mnogo hitreje od nas in mi opustimo že samo misel na poskus, da bi mu sledili. V gostilni nasproti stadiona gledamo, kako sedemdesetletniki kadijo cigarete v dvoje, polpol, in poslušamo novice iz domačih logov, vsevprek, kakor se za hitre pivce spodobi.

Rudniki Rusov in pomaranč

Če bi se še enkrat peljali mimo Gelsenkirchna, ne bi nikoli več sledili smerokazom. Iz gostilne nasproti stadiona je namreč zelo težko nadaljevati pot, pa čeprav vodi avtocesta naravnost v Pariz. Vsaj enkrat se starostne izkušnje gospoda Golfa izplačajo in kolega nekaj časa vozi brez večjega nadzora, medtem ko mi na zemljevidu iščemo dober kraj za dobro večerjo. Liege. Belgija, Belgija premoga. "Slovenija? Nikoli ne bom pozabil nekega Jugoslovana, Zdravko mu je bilo ime. "Izgini," mi je rekel, "Izgini, dokler še imaš čas!"" Italijanski priseljenec v Belgiji, Massino Viani, nam v mali belgijski oštariji postreže z njoki in pripoveduje, kako se je po drugi svetovni vojni z vlakom peljal iz Milana v Belgijo delat v rudnik. ""Izgini, cepec! Belgijo si videl, kajne? Si napravil lep izlet, kajne? Zdaj pa izgini in pojdi za roparja, polja te bodo hranila, tudi če ti bo šlo slabo, boš imel pljuča še vedno zdrava!" Tako mi je govoril Zdravko, jaz pa ga nisem poslušal. So nam obljubljali veliko denarja, če bomo pridno kopali. Nihče nam ni povedal, da bomo po šihtu vse zapili in zakockali pri pokru. Ko prideš iz luknje, lahko samo še piješ, madona, po premogu te žeja! Vseh sort nas je bilo doli, bivši esesovci na prisilnem delu, ki so jih Francozi dobili v ujetništvo, pa jih Američani niso dovolili pobiti. Potem so bili Rusi, kratke pameti in hitrih pesti, z njimi smo se klali vsak vikend, za ženske in za šnops (Kakšne ženske! Krasotice! Same bjonde! Zalite na pravih mestih!). Pa za tobak smo se ravsali, aaaj, do krvi! V rove smo lahko nesli cigarete, smo jih žvečili, če pa so koga dobili z eno samo šibico, so ga za šest mesecev poslali na prisilno delo v Bruselj, v Petit Chateau de Bruxelles, najhujši rudnik v regiji." Ob desetih zvečer dokončno prisede k našemu omizju, očitno edinemu v oštariji, ki še ni slišalo njegovih zgodb. "Imamo zaprto okno, ker dežuje. Sicer je pri nas vedno odprto, veste, manjka zraka. Pod zemljo je smrdelo kot v peklu in ničesar se ni slišalo, samo kramp-kramp. Zmeraj smo nesli dol pomaranče, eno na deset, dvajset rudarjev. Ko je zazvonilo za konec šihta, smo jih začeli lupiti. Tisti, ki so bili v bolj oddaljenih rovih, niso slišali zvonca. Pomaranče pa se je zavohalo na daleč."

Mi bi še poslušali, ampak hči je gledala preveč grdo. Plačali smo tisto malenkost, ki je ni častila hiša, in se znašli v popolni temi in tišini belgijske nižine. Kam zdaj? Ustavimo se na počivališču ob avtocesti in oči se nam zapirajo. Hočemo si postaviti šotor, a nas je strah, da nas bodo okradli. "Ne bojte se, otroci, tukaj smo vsi enaki. Če bi si tovornjakarji in popotniki kradli med sabo, bi uničili še zadnji zakon ceste. S seboj vozimo vse svoje premoženje in med kratkim počitkom naši kolegi pazijo na nas." Zrušimo se pod levim sprednjim kolesom belega kamiona iz Talina. Ko se zbudimo v avtocestno jutro, tovornjakarja ni več. Vse svoje premoženje je že odpeljal med žarke njive.



VIR: VEČER - Nataša Kramberger