Števec - Revija BICIKEL številka 106

Ko to pišem, vse skupaj ni več predmet Non-Disclosure Agreementa (NDA) - sporazuma o nerazkritju, običajno pa je vse skupaj zelo zapleteno in je treba izpolnjevati razne obrazce in vedno mi je neprijetno, ker se bojim, da ne bi naredili kakšne neumnosti ter kje česa objavili, kar ni tako težko glede na vse kanale in množico sporočil, ki jih prejmemo vsak dan. Vabilo smo prejeli za ogled nove tovarne pametnih trenažerjev Tacx na Nizozemskem, kjer je ob tej priložnosti Tacxov lastnik Garmin predstavil najnovejši kolesarski računalnik Edge 1040. Vse skupaj ne bi bilo nič posebnega, če se ne bi slovenski distributer zelo potrudil, kar sem spoznal šele na dan predstavitve, in mi predal ta najnovejši števec še pod embargom, dober dan pred poletom proti Nizozemski in na katerega je bilo treba namestiti progo, saj je bilo načrtovano, da bomo na dan predstavitve števec preizkusili tudi v praksi. Ker do odhoda ni bilo več ravno veliko in nerad puščam revijo sredi zaključevanja, ni bilo tistega pravega navdušenja nad dolgo pričakovanim števcem, temveč bolj dodatna alineja, kaj je treba pred odhodom še narediti. Med pakiranjem kolesarske opreme sem števec priklopil, da bi ga zaznal program Garmin Express in bi preveril, ali je števec potreben nadgradenj. Že pri tem koraku sem razmišljal, ali se vse skupaj povezuje in kje bo zdaj vse to vidno. Da imam napravo, ki uradno ne obstaja. Še preden sem pomislil, da bi potegnil povezovalni kabel iz računalnika, je bil pri proizvajalcu onemogočen programski prenos proge, kot je to običajen korak v praksi, zato je bilo treba progo kopirati ročno v ustrezno mapo na napravi. To je bil eden od precej preprostih načinov, kako nehote narediš neumnost in si deležen v najboljšem primeru samo mednarodne graje.

Večer pred uradno predstavitvijo sem se ponovno počutil precej nelagodno, ker mi nihče od že prispelih novinarjev ni verjel, da imam števec v hotelski sobi in ni manjkalo veliko, da bi ga šel med večerjo iskat in jim ga postavil na sredino mize med uživanjem sladice. Tega nisem naredil, je bila pa moja sladica tisti trenutek še mnogo bolj sladka, ker ni nihče z gotovostjo vedel, ali števec res imam ali ne. Za kratek čas je bilo čutiti nekaj novinarske zavisti, a je pogovor hitro stekel na to, da bomo že naslednji dan tudi v živo srečali »slavnega« Raya Makerja, bolj znanega kot DC Rainmakerja, ki predstavlja opremo v res izjemne podrobnosti in ki zdaj že nekaj časa živi na Nizozemskem v Amsterdamu ter je tako bližnji sosed kraja, kjer smo se vsi zbrali naslednji dan. Izraelski kolega je svojega novinarskega kolega hitro predstavil kot DC Rainmakerja II pri njih in proti koncu večerje je bil on že ustvarjalec I. Ne spomnim se več dobro, kako se je končalo ta večer, na predstavitvi sta bila oba ustvarjalca vsebin navdušena nad prikazanim, mi pa nad interno šalo.

Pred odhodom v tujino sem bil nenavadno napet in morebiti je to šlo na račun vseh omejitev oziroma vsesplošne komunikacije zadnji dve leti. To tesnobo je presekal voznik, ki me je pobral na letališču z vprašanjem: »Aha, iz Slovenije si. Govoriš po naše?«. V trenutku sem se sprostil in pogovor je stekel »po naše«.

Prijetno poletje vam želim!

>>>

>>>

>>>

>>>

>>>

>>>

>>>

>>>

>>>