TOUR DE FRANCE V LONDONU

    kolesarskih navdušencev iz naših krajev smo vedno silili samo v hribe, hribe, hribe še višje gore...

Prolog?

Uvod v dirko...popolnoma drugi dirkači pridejo v prvi plan. Tisti, ki so na kolesu resnično najhitrejši. Prvo etapo skoraj vedno odloči šprint...torej tisti dirkači, ki so v tej kolesarski disciplini najhitrejši.

Smer London...

Pet navijačev v pet mescev starem Saabu gre v Trst na letališče. S sabo imajo vse navijaške rekvizite razen alkohola, ki ga zdaj kot veste ne smemo transportirati na letalo. Ves pir smo spili že pred Trstom in smo ga potem prešvercali v želodcih...potem smo ga nekaj skozlali na Angleški zelenici...taki smo pač navijači...navadni Huligani!

Ryanair je poceni oblika potovanja nad oblaki. Dve uri in si v Londonu. Tam te temeljiteje pretipajo kot pa v Trstu. Od petih, dodatno pretipajo samo mene...in to desc policaj ne baba policajka. Ravno, ko mi hoče porint prst v Finsko mu rečem, da vse razumem angleško in da moje korenine niso v Afganistanu ampak v Gruziji...on zameša Gruzijo z Gazo in evo ti prsta v...ijuuuuuu...

Ma, laaaž...

Ko je videl, da siromah nimam nč razen fotogrfije žene in otroka v denarnici me je spustil brez besed...in prstov.

London. Orkamadona...London...selo, ko selo...

Seveda je naše letalo pristalo v predmestju tistega Heathrowa...jebiga kakva karta tako letališče. Čaka nas naročen rentakar Ford Mondeo...se vsedem za volan...ni volana...grem ven in zopet nazaj...se vsedem za volan...ni volana...jebomater onom pivu do
Trsta, še mi draži razum!

Se vsede Borč na desno stran...i evo volana! Če maš volan na desni se vozi po levi...itak. In tako od Londona do West Ceoydona... ene 80km po levi al kje že...povsod smo bili.  West Croydon je črn...skoraj ves...kjer so črni so tudi črnke, a ne? Pa jih ni bilo...samo Črnci.

Lep Hotel..Yuriin..al neki tacga.

Zaradi volana na desni strani smo zamudili predstavitev v Londonu, ki se je začela lih dve uri prehitro, ker so Britanci tam doli eno uro zadaj. Kako naj mi vemo?

Sobota, dan Velikega Dogodka.

Cela jeba...

Od našega hotela do centra Londona je 40 minut z vlakom. Vlak ustavi točno tam, kjer je največja gužva. Peš do Štarta...slabe pol urice.

Kraljičina palača...matr stara ma res ogromno bajto. Prišli smo 4 ure pred štartom in nismo mogli na štart. Gužva kot v Tušu. In lih pomisnam, da je tolko v Londonu navdušencev kolesarskih, ugotovim, da so to Japonci, ki čakajo, da Big Ben na drugem delu uIlce odbije dvanajst, pa mati Kraljica odgrne firunge in pomaha z desnico...podložnikom. Na naš dan se to ni zgodilo in ker se to ni zgodilo so pol ti japonci pokupili vse kolesarske majice z napisom Tour de France in navijali za Wigginsa.

Ker smo imeli glavnega vezista s sabo smo šli lahko na drugo stran ograje, kjer ni Japonskih turistov.

Se pravi, da smo bili tam zaradi prologa?

Na ogled so bile mašine narejene za posamično vožnjo na čas, tehnično najbolj dodelana kolesa. Orkamadona..saj to ni več podobno biciklu.

Tam smo srečali tudi Valjavca. No, najprej Pakota...sem ga vprašal, če bo zmagal, je reko, da danes ne...jutri pa. Ok, potem pivo odpade.

Ja še to...ker sem omenil, da smo mi navadni navijaški huligani smo takoj na železnici spili po pet pirov...je blo vroče pa limunade ni blo...in polej, polej pa te normalno pritisne na malo potrebo. Mi smo se pa ob pivu najedli še Angleškega zajtrka pa je tud normalno, da te pritisne na večjo potrebo...in zej pazi...po centru Londona se itak vsak dan sprehaja miljon ljudi, če prišteješ turiste jih je miljon pa pol in če prišteješ še vse navijače za Tour jih je dva pa pol...samo v strogem centru...Od Big Benga do tastarine bajte...ok, so postavili prenosne weceje...ene 50 komadov na dvmiljona pa pol ljudi...od teh 50. prenosnikov je blo 35 ženskih...no, skratka poscal smo jim ves Hyde park...srt smo šli pa v Gerolštajnerjev avtobus...tolk od intime v Londonu.
Nasvet: Ne pijte v velkih mestih, ker boste mel potem same težave.

No, ko smo se pogučali z Pakotom smo se še s Šumaherjem, ki je ravno švercal Oakley očala. Pravi, da bo zmagal dve etapi. Okej, samo ni vedel kteri dve točno, ni se še odločil.

Do Valjavca je bilo zelo vroče. Še najbolj pri Špancih. Oscar Pereiro je v bistvu Rok Muzičar. Orkamadona, kaka karizma!!
Orkamadona...greš mimo njega...on poje neke španske šansone z nabitimi špegli na nosu...dizajnerskimi seveda...Oakley, ja...in ne moreš mimo njega...popolnoma zastopim tisto Magdaleno, ko je Jezus stopil pred njo. Ne moreš mimo njega. Je kot magnet.

Oscar Pereiro...oprostite, zelo rad imam vse kolesarje tega sveta...ampak...še enkrat oprostite...razen njega so vsi navadni Loleki!!

Tud Valverde...pa tud Benatti...pa tud Pozzato in Robbie in George in Vinko in Andreas in čist vsi... Včasih je bil tak Čipolini, so vse zmrznile, ko so ga vidle. Pravijo, da je bil tudi Armstrong tak...ampak ne v Franciji.

Ko vidiš Pereira si zopet prepričan, da je kolesarstvo resnično najlepši šport...in ne samo najtežji!

Oscar...

No, polej pa vidiš Orla od Karpeca...matr pravjo, da ne upa v sede zadremat...se lohka z unmo nosam zakole.

Thomas Dekker? Mam občutek, da bo Bekham gratou, drug let...

In Tadej?

Je čakal svojo družinico...in ne nas. Vseeno smo se pozdravili, si segli v roke...kavo pa smo dobili pri sosedih iz Milrama...okej vemo, da je Gorenc in vemo, da je on večji naš prijatelj kot mi njegovi...skratka...matvola...tipa kot je bil tam in se predstavil kot Tadej ga še nisem poznal. Izklesan, ko Ikar, pretkan z mišicami in taktiko v glavi, suh, ko moja denarnica ampak oči kažejo kaplje šampanjca...saj meni je tko zgledal. Smo mu nabil številko osem na hrbet, rekli, da ma dost za letos in šli naprej. Intervjua z njim nisem delal, ker sem lih slišal, da sta imela z Divcem v Sobotni prilogi mašo o dopingu. Hotel sem ga le vprašat katero etapo si je podčrtal na koledarčku. Pravijo, da vse. Ugibajo...

Vse naprej do Agritubela in Nikolasa Jalabera...tam smo se napili piva. Smo bili žejni. Potem je en Bobi posumo, da nimamo akreditacije pa smo se šli mal stiplčeza...pa spet nazaj k Nikoli.

Krištof Morou je francoski prvak...tip je isti letnik kokr jest pa ma kozjo bradico in pet zapestnic okol zapestja. V ušesij je meu Rap...jaz pa misnu tip mojih let mora it v Obija po prvo cimpreso. Vokler? Ten days in Yelow...sem zavpio za njim; Hej, mistr ten dejs!! Pa je reko, da ne spika ingliš!!?

Tornado Tom? Drvar! Kdo njega odšprinta ma res dobrega Mehanika. Thor Hushvod...je imel zelo, zelo veliko navijačev z rogovi na glavah.

In polej štart...

Še prej pa ogled Campagnoline eletrike in Durejsove eletrike...ni več zajl, ni,ni...menjalnik deva digitalno, ejga...titan majo zej tud v čeladah...ne sam v želodcih...Lightweight felge so vsevprek...Lew pa samo na enmu biciklu pa nsm ugotovo na čigavem...Zippa in Mavica je pun kur**...Corimo z Tune pestami pa samo Gerolci...da to so tiste najlažje na svetu, ja!

In štart:

V samem središču mesta. Zraven pa vse glave Toura: Proudhome, LeBlanc, Ino...

Explozija navdušenja. Verjamem, da je bilo na Alpdehuez kronometru milijon ljudi, verjamem tudi, da jih je bilo v Londonu toliko. Ampak Alpdehuez je gora in je samo nebo nad njim. London je stisnjen med arhitekturo in vso tisto gromozansko navijanje si nebotičniki, bloki, vile, nadnebotičniki...podajajo med sabo...preden glas navijačev spustijo proti oblakom. In slišijo se samo imena kolesarjev...

Prav vsak je bil pozdravljen. Pozdravljen tako, kot ni bil še nikoli.

Nihče ni vedel kdo bo zmagal. Vsi pa so upali, da bo to Bredli Wigins. Ko je štartal on je London fuknalo v delirij. Zašaltal se je baje že z mosta dol. Do prvega ovinka je mislil, da je na štartu pozabil kolo, da teče z okovami na gležnjih in da je pravzaprav Sumo borec, ki mora sto metrov preteči pod devetimi sekundami...je izjavil po dirki.

Ampak, če bi zmagal?

Si ne predstavljam.

Prolog, tehnični ni bil zakompliciran. Povprečna hitrost zmagovalca je bila četrta najhitrejša v zgodovini Toura.

V prvih petstotih metrih je bil najzahtevnejši ovinek, ki je rabil največ zaviranja. Postavil sem se tja, da bi videl Tehniko...ali deluje?

Niti Kančelara, niti Kašečkin, niti Vinko...pravzaprav nihče..samo Milar David je skozi tisti ovinek prpizdil tako, da se je držal za Nastavke na balanci in ne v položaju zavor!! Dva jaška pred ovinkom in trije takoj za ovinkom...in ker vemo, kako so tista kolesa občutljiva in neudobna in kako je težko speljati ovinek na sploh, če si samo naslonjen na Nastavke?!

No, pa vseeno ni zmagal.

Zmagal je tisti Mesar z skoraj osemdesetimi kilami, ki je zmagal tudi kockasti Pariz Rube. Pol pa bod pameten in vedi kdo je lahko specialist za tako hitre preizkušnje...al tisti, ki je Car na velodromu al tisti, ki se znajde na makedamu in kockah...ni pravila.

Naslednji dan je bila nedelja in prva etapa. Iz Londona čez Tower Bridge proti Canterburyiu.

Pričakovan Tour de France šprint. Huronsko...na ruk z ramo ob rami. Pakota so zaprli in je pri sedemdeset na uro pizdil po avstrijsko in ne slovensko, kar smo mu zamerili...ker valjda se spodobi kletvice nalagat v Balkanskem jeziku, kaneda?

Robi jih je cepu kokr otroke. Pa padu je dva km pred ciljem?

To sem si želel videti od nekdaj!!

Resnični Tour de France šprint. Ko se sliši samo zelo hitro šelestenje feltn in pokanje zobnikov...v tako kočni ferkvenci, da preglasi tudi miljonsko množico ob progi.

Tistih hribolazcev sem se naveličal.

Spačeni obrazi mučenikov...kot bi bil jaz kriv za vse klance na svetu...tista šibka jedkana telesca...

Bolj pr isrcu mi je obraz kolesarja, ki Grize hitrost in je jezen na cel svet, ker ne gre hitreje kot pa sedmdeset na uro...na obrazih jim vidiš, da si želijo hitrost...še hitrejšo hitrost, rad bi poleteli čez vse pred sabo...Cilj je pristajalna steza...

Ne bi razlagal, kako se losaš Londonskega letališča teden dni pred bombnimi napadi.

Naš cilj je bil popolnoma ostvarjen...končno smo videli Prolog in Šprintersko Etapo na Touru!

Fausto