Žiga Jerman, La vie en France: Ne kričiš, raje hraniš energijo

Žiga Jerman, La vie en France: Ne kričiš, raje hraniš energijo
16.05.2019 AVTOR: DZ

La vie en France oziroma "Življenje v Franciji". Žiga Jerman, član kontinentalne ekipe Groupama FDJ se nam bo redno oglašal in nam razkrival življenje, ki ga živi v kolesarski deželi – Franciji.

Prebeire še: Au revoir "Hotel mama"


Spet lepo pozdravljeni. Napočil je čas za krajši oddih. Po končani etapni dirki po Bretaniji, na kateri sem nastopil z ekipo, so me obiskali Martin Hvastija, Andrej Hauptman in Andrej Cimprič in tako se je začelo novo, sicer kratko obdboje, v katerem sem spet nosil dres slovenske reprezentance do 23 let. Pred nami sta bili dve enodnevni dirki. Prva je štela za Pokal narodov, naslednja je bila druge kategorije.

Po odpeljani sedemdnevni dirki in dveh dneh počitka sem vedel, da bo noga tista prava. Prva dirka. Mraz, hudičevo mraz, tako da je dirka kar naenkrat postala precej težja. Dogovorili smo se, da pokrivamo skoke, na koncu pa vse podredimo meni. Seveda pa se je malce zakompliciralo. Prišlo je do pobega skupine desetih kolesarjev, v kateri so bili kar trije Francozi. Nič. Morali smo v lov. Na srečo so nam pri tem pomagali še Britanci, ki so bili ravno tako v minusu.

"Mraz pa ni popuščal in v določenem trenutku nisem mogel prijeti niti bidona, kaj šele, da bi iz žepa lahko vzel gel. Obenem pa se zavedaš, da ti bo, če ne boš jedel in pil na koncu zmanjkalo energije."

Resnično smo se namatrali, a fantje so opravili izjemno delo in ujeli ubežnike. Mraz pa ni popuščal in v določenem trenutku nisem mogel prijeti niti bidona, kaj šele, da bi iz žepa lahko vzel gel. Obenem pa se zavedaš, da ti bo, če ne boš jedel in pil na koncu zmanjkalo energije. A takrat mi je bilo popopolnoma vseeno, kaj se bo še lahko zgodilo. Takrat razmišljaš samo, kako bi čim prej prišel do cilja.

Še preden smo bili že povsem prezebli, smo se celo spogledovali in se v smehu spraševali, če koga morda zebe. Kljub vsemu smo preživeli in uspelo mi je doseči celo zelo dober rezultat. Klasično. V sprintu manjše skupine. Tu se vedno najbolje znajdem. Ker sem v sprintih hiter kolesar, lahko vedno čakam na sam zaključek dirke. Morda je veliko tudi v glavi. Zakaj?

"Prav zaradi takih zaključkov imam rad kolesarstvo. Ko gre na nož, ko rineš in se prerivaš, medtem ko še sam ne veš, ali bo šlo skozi kakšno luknjo v grupi ali ne."

Ko se dirka bliža zaključku, dobim v noge ponavadi še dodatne vate, pa čeprav sem kdaj že tako mrtev, da še zase ne vem. Tisti adrenalin me pač poživi in lahko grem čez svoje omejitve. Prav zaradi takih zaključkov imam rad kolesarstvo. Ko gre na nož, ko rineš in se prerivaš, medtem ko še sam ne veš, ali bo šlo skozi kakšno luknjo v grupi ali ne.

Ker nimamo tako močne ekipe, da bi lahko v sprintih sestavili vlak in bili tako sami v ospredju, se v zadnjih metrih najraje vozim sam. Res se znajdem in iščem tisto pravo priložnost, da sem potem ob pravem času na pravem mestu. Na srečo s tem nimam težav, niti me ni strah borbe za pozicije. In seveda zato večkrat tudi plačam davek. Ampak, v zaključkih se pač ne zavira. Lep vpogled v to ste gledalci dobili z GoPro posnetki z največjih dirk.

Resnično je tako hudo ali pa še huje, kot je videti na posnetkih. Verjemite, velikokrat pride do kakšnega povišanega tona in dviga glasu. Borbi primerno so izrečene tudi kakšne hude besede. A prav veliko spet ne govoriš, saj poskusiš prihraniti čim več moči. Preprosto. Odločno, tiho in pritiskaš, kolikor ti nese. Časa za pogovore z vsaj nekoliko bolj treznimi glavami je ponavadi dovolj šele po dirki.

"Velikokrat pride do kakšnega povišanega tona in dviga glasu. Borbi primerno so izrečene tudi kakšne hude besede."

Med dirko si pač v svojem svetu in takrat ni pravih prijateljev. Če enkrat popustiš, lahko hitro izgubiš več kot 30 mest in potem si v “riti”. Verjemite. Velikokrat moraš imeti ogromno sreče, saj je pri 180 utripih na minute težko trezno razmišljati. Zanašati se moraš na tisti “instinkt”, da ti bo “povedal”, na katero stran boš zavil v sprintu, da boš šel potem do konca.

Kaj vse se zgodi v zgolj nekaj sto metrih? Ogromno stvari. Lahko se spreš z nekom, lahko komu pomagaš, a nikakor ne smeš popuščati. Tudi takoj po koncu dirke raje ne obračunavam s tistimi, ki so me razjezili. Glave so takrat preveč razgrete. Takrat največ narediš, če greš do kamperja in se umiriš. O dirki lahko govoriš, ko se glave ohladijo!

Značke: Cestno
Ključne besede: Žiga Jerman in življenje v Franciji, Žiga Jerman, Groupama FDJ, La vie en France
Komentarji
Ta novica še nima komentarjev
*Za komentiranje morate biti prijavljeni.
Opozorilo: Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ