Od mojega zadnjega resnega udejstvovanja s kolesom za dirt mineva skoraj desetletje in v pričakovanju sem se začel soočati s klasičnim vprašanjem: “Misliš, da ti občutki ostanejo za vse življenje ali jih po določenem času izgubiš?”

Odgovor je večplasten in moram priznati, da me je v prvih nekaj trenutkih nekoliko šokiral. Ko se človek, ki je svoje resno kolesarsko udejstvovanje začel na kolesu za dirt, skozi leta navadi vse bolj razpotegnjenih geometrij vsegorskih in spustaških mrcin, ga položaj za kokpitom klasičnega dirta prekucne na zadnjo plat. Dobesedno. Praktično sem pozabil, da sedeži na dirtih ne služijo ničemur drugemu, razen da so ena izmed oprijemljivih točk med izvajanjem trikov v zraku. Drugi šok je bilo krmilo. Ko sem se še resneje preganjal po dirtih na Linhartovi, Ižanki in v drugih parkih, so za široka krmila veljala ok