Desetletje: Zgodovinsko leto »Wigga« in »Tornado Toma«

Domov > Aktualno > Desetletje: Zgodovinsko leto »Wigga« in »Tornado Toma«

01.02.2020 AVTOR: Nejc Grilc, foto: Sirotti

Sezona 2012 je, tako kot bo letošnja, minila tudi v znamenju olimpijskih iger, zaznamovala pa jo je britanska prevlada, za katero je najbolj zaslužen Bradley Wiggins. Na klasikah šov Toma Boonena.

Desetletje: Zgodovinsko leto »Wigga« in »Tornado Toma«

Na spletni strani Bicikel.com smo pripravili pregled minulega desetletja skozi kolesarsko prizmo. Vsako soboto vas bo na teh straneh pričakal članek, v katerem bomo obdelali eno leto iz minulega desetletja, ki je bilo za svetovno kolesarstvo zelo pestro, za slovensko pa prelomno. Naslednji del serije #desetletje vam pripravljamo naslednjo soboto.

Desetletje se je nadaljevalo z olimpijskim letom, v katerem je bil koledar nekoliko prilagojen, Britanci pa so dokončni razcvet kolesarjev iz njihove akademije načrtovali prav za sezono 2012, ko je London gostil olimpijske igre. Leto se je za njih začelo zelo dobro, Bradley Wiggins je oblekel rumeno majico na dirki Pariz – Nica, začetek sezone pa je minil tudi v znamenju odlične forme Simona Gerransa, ki je najprej na domačih tleh dobil skupni seštevek na dirki Tour Down Under, Avstralcu pa je pripadel tudi prvi spomenik sezone na poti od Milana do Sanrema.

Mesec tlakovanih klasik je bil tokrat povsem v znamenju »Tornado Toma« Boonena, ki je pometal s konkurenco, kadarkoli se mu je zahotelo. V največjem belgijskem tednu je tako dobil klasike E3 Prijs Vlaanderen, Gent – Wevelgem in za konec še veliko Roonde van Vlaanderen, čez teden dni pa je tako kot Fabian Cancellara (pomlad 2012 je sklenil s trojnim zlomom ključnice na Ronde) dve leti pred tem dopolnil še sloviti dvojček z zmago na Paris Roubaixu v isti sezoni. Predvsem zmaga v severnem peklu je bila prava poslastica, Boonen je napadel že 55 kilometrov pred ciljem in sam drvel po kockah velodromu v Roubaixu naproti. Na koncu je imel dovolj veliko prednost (drugi Sebastien Turgot je zaostal 1:39), da je lahko v miru slavil z navdušeno množico navijačev v bližini belgijsko – francoske meje.

Najprej prvenec za Kanado, nato še za Veliko Britanijo

Po prevladi Boonena so na vrsto spet prišli specialisti za etapne dirke, spremljali smo eno najbolj nenavadnih dirk po Italiji v zadnjih letih, kjer prav zares dominanten ni bil nobeden od kandidatov za neskončni pokal. Na koncu je na najvišjo stopničko presenetljivo stopil Ryder Hesjedal, ki je Kanadi priboril prvo slavje na tritedenskih dirkah, sam pa v prihodnjih letih nikoli več ni prišel blizu formi, ki mu je prinesla rožnato majico.

Zato pa je s popolno pomladjo nadaljeval Wiggins, ki je dobil še dirko po Romandiji in kriterij Dauphine ter na štart Toura prišel kot prvi favorit in močno orožje v lovu na prvo britansko zmago na rumeni pentlji. Wiggins je bil zelo dober, a morda niti to ne bi bilo dovolj, če ne bi največji tekmec za najvišjo stopničko na Elizejskih poljanah prihajal kar iz njegove ekipe. Chris Froome je bil že leta 2012 blizu zmagi, a je na koncu vendarle moral spoštovati hierarhijo znotraj Skya in Wiggins je z rumeno majico na Touru postal eden najbolj priljubljenih Britancev.

Wiggo uspel, Cav pa ne

Na krilih slave je »Wiggo« letel tudi na domačih cestah v Londonu, kjer je ponorelo množico navijačev navdušil z zlatim odličjem v vožnji na čas, za kar ga je kasneje kraljica Elizabeta II. počastila z viteškim nazivom. Britanci so si zlato odličje obetali tudi na cestni dirki, traso so povsem prilagodili šprinterjem, edina ovira je bil krajši vzpon na Box Hill, Mark Cavendish pa je bil v sezoni 2012 še vedno v samem šprinterskem vrhu. Publika je pričakovala, da bo Cavendishu uspelo ponoviti Wigginsov uspeh, a so se pošteno ušteli, saj je za konec kariere Alexander Vinokurov z napadom v zaključku presenetil vse in bogato kariero sklenil še z naslovom olimpijskega prvaka.

Po tako razburljivi sezoni že do konca avgusta je zmaga Alberta Contadorja na Vuelti kar nekoliko utonila v pozabo, pa čeprav je »El Pistolero« bil zelo napet boj z rojakoma Alejandrom Valverdejem in Joaquimom Rodriguezom, ki sta na koncu oba zaostala za manj kot dve minuti.

Svetovno prvenstvo je leta 2012 gostila Nizozemska, cilj pa Valkenburg, ki gosti tudi zaključek dirke Amstel Gold. V prvem delu sezone je Philippe Gilbert razočaral svoje navijače, a se je pobral po razočaranjih in na cestah, ki so mu prinesle največ uspehov v karieri, osvojil še prestižno mavrično majico svetovnega prvaka. S srebrom se je moral zadovoljiti Edvald Boasson Hagen, z bronom pa Alejandro Valverde.

Mohorič svetla točka povprečne sezone

Po nekaj letih izvrstnih rezultatov in zmag na najvišjem nivoju so slovenski kolesarji naredili korak nazaj, čeprav sezone z 29 zmagami ne moremo označiti za neuspešno. Edino zmago na najvišjem nivoju je dosegel Jani Brajkovič v 3. etapi dirke po Kataloniji, poleti pa je zablestel Luka Mezgec, ki je na dirki okrog jezera Qinghai (2.HC) dosegel kar šest etapnih zmag. Kariera Mezgeca na cesti se je takrat šele dobro začenjala, uspehi na Kitajskem pa so bili le predogled tega, kar je v naslednjih letih sledilo tudi na evropskih tleh.

Najbolj odmevna je bila zagotovo vožnja Mateja Mohoriča iz Valkenburga, za naslov svetovnega prvaka v kategoriji mladincev je ugnal Caleba Ewana, ki je pred dobrim tednom dni blestel v šprintih na dirki Tour Down Under. Za zelo uspešno svetovno prvenstvo slovenske reprezentance je Mohorič poskrbel še s srebrno medaljo na SP v vožnji na čas, kjer je zaostal le za Norvežanom Oskarjem Svendsnom.

Za zadnji uspeh sezone je poskrbel še Jan Polanc, ki je kolesarsko leto sklenil s prestižno zmago na dirki po Lombardiji za kolesarje do 23 leta in skupaj z Mohoričem poskrbel, da so Slovenci jeseni precej popravili vtis celotne sezone.