Kolesarski Čvek: Primož Čerin, bili so drugi časi

Danes se slovenski ljubitelji kolesarstva ob uspehih Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča pogosto sprašujejo, kje so meje mogočega. Pred štirimi desetletji je bilo vprašanje precej drugačno. Kako se lahko kolesar iz tedanje Jugoslavije sploh prebije v profesionalno moštvo in dobi priložnost nastopiti na največjih dirkah na svetu?

Primož Čerin je bil med tistimi, ki so to pot utirali. Leta 1986 je v svoji prvi profesionalni sezoni nastopil na Dirki po Italiji in jo končal na 19. mestu, nekaj tednov pozneje pa še na Dirki po Franciji. V Pariz je pripeljal kot 32. v skupnem seštevku in postal prvi Slovenec, ki je uspešno končal Tour.

Ko je bil nasvet trenerja, naj samo poganjaš pedale

Ena največjih razlik med nekdanjim in današnjim kolesarstvom je dostop do znanja. Današnji profesionalci imajo ob sebi trenerje, nutricioniste, fizioterapevte in druge strokovnjake. Treninge spremljajo z merilniki moči, analizirajo podatke o obremenitvah in skrbno načrtujejo regeneracijo.

V Čerinovih začetkih je bilo povsem drugače. Kolesarji so se marsičesa naučili sami, pogosto tudi na podlagi napak. Trenerji so skrbeli za organizacijo treningov in tekmovanj, medtem ko strokovne podpore, kakršno poznamo danes, praktično ni bilo.

Čerin se je v pogovoru spomnil, kako je kot 21-letnik predlagal, da bi se posvetovali s strokovnjakom za športno prehrano. Odgovor športnega direktorja je bil preprost, naj predvsem poganja pedale in se ne obremenjuje s hrano.

Takšen odnos dobro ponazarja razmere, v katerih so se razvijali takratni kolesarji. Pomembno je bilo, koliko lahko prevoziš, kako dolgo zdržiš in kako dobro se znajdeš na dirki. O ustreznem razmerju med treningom, prehrano in počitkom se je govorilo precej manj.

Pravo spremembo je Čerin doživel po prihodu v Italijo. Tam je spoznaval drugačno športno kulturo in opazoval navade sotekmovalcev. Posebej se spominja Maurizia Fondriesta, ob katerem je bolje razumel pomen prehrane, vsakodnevne discipline in organiziranega življenja profesionalnega kolesarja.

Toda Čerin ob primerjavi obeh obdobij ne vidi samo prednosti današnjega sistema. Opozarja tudi na psihološke obremenitve mladih kolesarjev. Ti že zgodaj vstopajo v razvojna moštva, kjer skoraj vsak trening spremljajo številke, njihovo napredovanje pa se nenehno ocenjuje.

Vrhunsko kolesarstvo je postalo učinkovitejše in strokovno bolje podprto, hkrati pa je za številne mlade tekmovalce tudi zahtevnejše.

Na Vršič s prestavnim razmerjem 39 × 28

Pomemben del pogovora je bil namenjen kolesom. Čerin je dirkal v obdobju, ko so bila cestna kolesa precej drugačna od današnjih aerodinamično oblikovanih tekmovalnih koles.

Okvirji so bili manj togi, obroči s 32 ali 36 naperami so se pod obremenitvami bolj zvijali, prestavne ročice pa so bile nameščene na spodnji cevi okvirja. Prestavljanje je od kolesarja zahtevalo, da je za trenutek umaknil roko s krmila.

Posebno zgovoren je Čerinov spomin na vzpon na Vršič. V časih, ko cesta še ni bila v celoti asfaltirana, so se kolesarji na strme odseke podajali s prestavnim razmerjem 39 × 28.

Danes rekreativci za zahtevnejše vzpone pogosto uporabljajo precej lažja prestavna razmerja, profesionalci pa imajo na voljo opremo, ki omogoča bistveno več prilagajanja posameznemu terenu.

Spremenila se ni samo teža koles. Današnji okvirji so razviti z mislijo na aerodinamiko in učinkovit prenos moči. Elektronsko prestavljanje omogoča menjavanje prestav brez premikanja rok s krmila, položaj kolesarja pa se prilagaja na podlagi biomehanskih meritev.

Čerinove izkušnje zato razkrivajo tudi manj očiten del zgodovine kolesarstva. Razlika med generacijami ni samo v hitrosti in rezultatih, temveč tudi v tem, koliko fizičnega napora je zahtevala sama oprema.

Brez radijskih zvez je moral kolesar razmišljati sam

Še bolj kot tehnologija koles se je spremenil način dirkanja.

V osemdesetih letih kolesarji med dirko niso bili povezani s športnimi direktorji prek radijskih zvez. Informacije so pridobivali iz spremljevalnih vozil, neposrednih pogovorov s sotekmovalci in predvsem iz dogajanja v glavnini.

Kolesar je moral prepoznati pravi trenutek za napad, oceniti nevarnost pobega in se odločiti, ali bo sodeloval pri lovljenju ubežnikov. Pri tem je imel precej več neposredne odgovornosti za taktične odločitve.

Danes lahko športni direktorji tekmovalcem sproti posredujejo informacije o časovnih razlikah, vetru, nevarnih odsekih in tekmecih. V določenih položajih tudi neposredno usmerjajo taktiko.

Čerin meni, da je kolesarstvo s tem izgubilo del spontanosti. Dirke so postale bolj nadzorovane, posamezne poteze pa je pogosto lažje predvideti.

Njegov pogled odpira zanimivo vprašanje. Ali bi bile največje dirke privlačnejše, če bi morali tekmovalci ponovno sprejemati več odločitev brez neposrednih navodil iz spremljevalnih avtomobilov?

Odgovor ni preprost. Radijske zveze lahko izboljšujejo varnost in organizacijo moštva, obenem pa omogočajo učinkovitejši nadzor nad dogajanjem. Čerinov spomin na nekdanji način dirkanja kljub temu opozarja na vrednost tekmovalčeve samostojnosti in občutka za dirko.

Rivalstvo med Rogom in Astro, ki se je preselilo tudi v reprezentanco

Pogovor je ponudil tudi zanimiv vpogled v odnose med kolesarskimi klubi nekdanje Jugoslavije.

Rivalstvo je bilo pogosto izrazitejše, kot si danes predstavljamo. Čerin je opisoval odnose med ljubljanskima kluboma Rog in Astra, kjer so bile tekmovalne napetosti tako velike, da kolesarji niso želeli niti skupaj trenirati.

Razlike niso izginile niti ob nastopih za jugoslovansko reprezentanco. Klubski interesi so včasih prevladovali nad skupnimi cilji, trenerji pa so od svojih varovancev pričakovali predvsem zvestobo matičnemu klubu.

Kolesarji so sčasoma spoznali, da takšno ravnanje na mednarodnih dirkah ne prinaša uspeha. Če so želeli tekmovati z močnejšimi tujimi reprezentancami in posegati po nagradah, so morali sodelovati.

Tudi pot v profesionalno kolesarstvo je bila bistveno drugačna. Med amaterskim in profesionalnim športom je obstajala izrazita ločnica, zato številni uspešni kolesarji niso dobili priložnosti, da bi se pravočasno preizkusili med profesionalci.

Čerinov odhod v Italijo zato ni pomenil zgolj prestopa v drugo moštvo, temveč vstop v povsem drugačen športni in življenjski svet.

Dirka po Franciji 1986: v Pariz po izčrpavajoči prvi polovici sezone

Ko je Čerin leta 1986 prestopil med profesionalce, ni imel veliko časa za prilagajanje. V dresu italijanskega moštva Malvor-Bottecchia je že v prvih mesecih nastopal na zahtevnih dirkah, med drugim na spomladanskih klasikah, Tirrenu-Adriaticu in Dirki po Italiji.

Giro je končal na odličnem 19. mestu. Toda sezona se s tem ni umirila. Sledil je še nastop na Dirki po Franciji.

Za kolesarja, ki je šele spoznaval zahteve profesionalnega športa, je bil takšen program izjemno naporen. Čerin je priznal, da je imel pred Tourom precej pomislekov, predvsem zaradi utrujenosti in pomanjkanja izkušenj. Vendar je zdržal.

Ko je pripeljal na Elizejske poljane, je dosegel nekaj, kar pred njim ni uspelo še nobenemu slovenskemu kolesarju. Dirko je končal na 32. mestu.

Čerin ob spominjanju na Pariz ne izpostavlja samo uvrstitve. Še danes se spomni občutka ob prihodu na zaključne kilometre, množice gledalcev in medsebojnega spoštovanja med kolesarji.

Po treh tednih naporov so si tekmovalci čestitali, ne glede na to, na katerem mestu so končali. Sam prihod do cilja največje kolesarske dirke je imel posebno vrednost.

To je bil trenutek, ko je Čerin dokončno potrdil, da lahko tekmuje z najboljšimi profesionalci svojega časa.

Vloga pomočnika, ki je rezultati ne pokažejo

Čerin je v profesionalni karieri spoznal tudi drugo plat velikih dirk. V najboljših moštvih ni dovolj, da si dober kolesar. Sprejeti moraš svojo vlogo in pogosto podrediti lastne želje interesom kapetana.

V poznejših sezonah je v moštvu Carrera opravljal zahtevne naloge pomočnika. Na Dirki po Franciji leta 1989 je med drugim pomagal Švicarju Ursu Zimmermannu, enemu najboljših kolesarjev za skupno razvrstitev tistega obdobja.

Njegovo delo je obsegalo zaščito kapetana, pomoč pri ohranjanju položaja v glavnini in odzivanje na napade tekmecev.

Posebno zahtevna je bila tudi pomoč italijanskemu šprinterju Guidu Bontempiju. V zaključkih etap je moral Čerin voziti v visoki hitrosti, se boriti za položaj in pomagati pripraviti čim boljše izhodišče za zaključni šprint.

Takšno delo zahteva drugačne sposobnosti od tistih, ki jih pokaže zgolj pogled na končno razvrstitev. Kolesar mora biti fizično pripravljen, taktično spreten in predvsem zanesljiv.

Prav o tej manj vidni plati profesionalnega kolesarstva Čerin veliko govori tudi v svoji biografiji.

Dnevnik z Dirke po Franciji razkriva življenje za rezultati

Eden najzanimivejših delov knjige Bili so drugi časi je Čerinov osebni dnevnik z Dirke po Franciji leta 1989.

V njem se ne ukvarja samo z rezultati, temveč tudi s telesno izčrpanostjo, dvomi, odnosi znotraj ekipe in vsakodnevnimi nalogami.

Takšni zapisi so še posebej dragoceni zato, ker so nastajali neposredno med dirko. Ne gre za spomine, ki bi jih kolesar oblikoval več desetletij pozneje, ampak za doživljanje profesionalnega športa v trenutku, ko se je odvijal.

Čerin je na svojem drugem Touru leta 1989 zasedel 40. mesto v skupnem seštevku. Toda tudi ta uvrstitev pove le majhen del zgodbe.

Po zadnji dirki novo poglavje s Špelo

Ko je zaključil profesionalno kariero, se Čerin od kolesarstva ni poslovil.

Skupaj z ženo Špelo se je podal na podjetniško pot. V Sloveniji sta začela razvijati specializirano kolesarsko trgovino in servis v času, ko takšna ponudba še ni bila samoumevna.

Znanje, ki ga je pridobil med profesionalci v Italiji, je tako prenašal tudi na slovenske kolesarje. Trgovina je postala njegov drugi poklic in hkrati nadaljevanje življenjske povezanosti s kolesarstvom.

Ta del Čerinove zgodbe je pomemben tudi zato, ker biografija ni namenjena samo opisovanju športnih uspehov. Predstavlja življenje človeka, ki je po zaključku tekmovalne kariere znal poiskati novo pot in skupaj z družino zgraditi uspešno dejavnost.

Čerin se je pozneje vrnil tudi k Dirki po Franciji, vendar v drugačni vlogi. Skupaj s športnim novinarjem Marjanom Fortinom je sodeloval pri televizijskih prenosih Toura na Televiziji Slovenija.

Gledalcem je lahko približal tisto, česar televizijska slika pogosto ne pokaže, odnose v glavnini, taktične odločitve in občutke kolesarja med tritedensko dirko.

Kolesarski čvek:

Bili so drugi časi, zgodba za več generacij kolesarjev

Ob izidu biografije se odpira tudi vprašanje, komu je knjiga namenjena.

Starejšim ljubiteljem kolesarstva ponuja priložnost, da se spomnijo obdobja, ko so slovenski kolesarji šele iskali pot v profesionalni svet. Mlajšim pa omogoča razumeti, kako je bilo dirkati pred razmahom sodobne športne znanosti, napredne opreme in popolne medijske dostopnosti.

Današnje generacije so odraščale ob uspehih Pogačarja in Rogliča. Slovenske zmage na največjih dirkah so postale del športnega vsakdana. Toda do takšnega položaja slovensko kolesarstvo ni prišlo čez noč.

Pred današnjimi šampioni so bili posamezniki, ki so premikali meje in dokazovali, da se lahko tudi kolesarji iz Slovenije enakovredno kosajo z najboljšimi na svetu.

Primož Čerin je bil eden najpomembnejših pionirjev te poti.

Njegova pripoved v podkastu Kolesarski čvek ni samo nostalgično obujanje preteklosti. Je tudi zanimiv razmislek o tem, kaj je kolesarstvo pridobilo s tehnološkim napredkom in kaj je medtem izgubilo.

Kolesa so hitrejša, treningi natančnejši in tekmovalci bolje pripravljeni. Toda občutek za dirko, odločnost, vztrajnost in pripravljenost delati za moštvo ostajajo pomembne lastnosti vrhunskega kolesarja, ne glede na generacijo.

Knjiga Primož Čerin: Bili so drugi časi

Biografijo je napisal dolgoletni športni novinar in televizijski komentator Marjan Fortin. Na 400 straneh je zbral Čerinove spomine, pričevanja njegovih sodobnikov ter osebni dnevnik z Dirke po Franciji leta 1989.

Knjiga, ki je izšla pri založbi Aktivni mediji, predstavlja športno in osebno pot prvega Slovenca, ki je prevozil Tour do Pariza.

Knjiga je na voljo v spletni knjigarni Fejst branje,

v trgovini v trgovini Maxisport Čerin in Servicu Čerin,

Approved Cycling

ter po knjigarnah širom Slovenije.