V kratkih zimskih dneh ni boljšega zdravila za dolgočasje in prenatrpano glavo, kot je dobra knjiga. Po dolgem času sem posegel po klasiki in v roke vzel prvi del Dantejeve Božanske komedije, Pekel.
Kot po naključju me je doma čez nekaj dni pričakal novi Pinarello Grevil, ki pa v zimskih dneh ni odigral vloge hudiča, temveč Vergila.
»Kdor vstopiš, pusti zunaj upe vsake,« govori napis na vratih pekla, v katerega je Danteju mučno vstopiti, kakor cestnemu kolesarju z asfaltirane ceste zapeljati na makadam. Že v 14. verzu tretjega speva Dantejev vodnik po peklu Vergil bodri pesnika: »Zdaj odženi vse strahove in dvom, tu ni več kaj omahovati!«.V prvih dneh decembrskega snega mi sicer ni bilo težko vstopiti, temveč izstopiti. Iz hiše namreč. Pred vikendom se me je lotil prehlad, snežna brozga pa se je pomešala z dežjem in na kolesarjenje v takih pogojih sem gledal s priokusom brezupa. Napis iz Dantejevega pekla se mi je izrisoval nad vhodnimi vrati doma, če sem le pomislil na kolesarski pobeg iz hiše. A v rokavu ali, bolje rečeno, v kolesarnici
nazaj na vrh
