Po zlati si je Roglič zaželel še rdeče majice, Mohorič pa mavrične

Po zlati si je Roglič zaželel še rdeče majice, Mohorič pa mavrične
07.09.2021 AVTOR: Nejc Grilc, foto: Jumbo Visma, Bahrain Victorious

Zlato iz Tokia je Primož Roglič z zelo zanesljivim dirkanjem nadgradil s tretjim zaporednim slavjem na Vuelti, v Hudičevem jeziku pa tokrat govorimo tudi o izvrstni formi Mateja Mohoriča, ki je kandidat za odličja na SP.

Po nekoliko daljšem »prisilnem« odmoru se rubrika Hudičev jezik spet vrača, tokrat v idealnem času, saj slavimo nov velik uspeh slovenskega kolesarstva in Primoža Rogliča. Pa ne le to, Slovenci na vseh frontah dirkajo odlično in z veseljem lahko gledamo tudi proti septembrskim reprezentančnim akcijam.

Trije poizkusi, tri zmage

Če na preostalih dveh tritedenskih dirkah Primožu Rogliču še ni uspelo sestaviti treh dobrih (in predvsem zdravih) tednov, ki bi mu prinesli skupno zmago, se je na Vuelti že tretje leto zapored zanj vse odvijalo kot po maslu.

Roglič je bil v Španiji najbolj prepričljiv doslej, v hribih ni nikoli deloval v težavah, njegov najbližji zasledovalec Enric Mas ga ne bi ogrozil, tudi če bi ga v gorah pustil zadaj, saj je vožnja na čas njegova rak rana, Ineos pa je bil spet le bleda senca šampionske ekipe, ki ne zna usvojiti taktike večih kapetanov. Tudi tokrat je izgledalo, da sta si Adam Yates in Egan Bernal prej v napoto kot v pomoč …

Nasprotno pa je Roglič stopnjeval svojo formo in najboljše prihranil za konec. V minulih izvedbah je v tretjem tednu začel popuščati, tokrat pa se je zdelo, kot da se nekoliko zadržuje, pa je kljub temu v žep pospravil dve etapni zmagi.

Na koncu je s skoraj petimi minutami prednosti pred Masom postavil največjo razliko na Vuelti v zadnjih 24 letih, kar zgovorno kaže, kako dominanten je bil v minulem slabem mesecu na španskih cestah. Vuelta se Rogliču predvsem zaradi bolj sproščenega vzdušja zdi pisana na kožo in Rogli se je videlo, da tokrat na dirki spet uživa. Zdaj je v zgodovinskih knjigah pred njim le še Roberto Heras, a se večina analitikov strinja, da je kralj Rogla že zdaj največji vseh časov, (vsaj) kar se Vuelte tiče.

Magnus Cort in Jakobsen junaka Vuelte

O zmagovalcu dirke po Španiji praktično ni bilo dvoma, precej bolj presenetljiva pa je zmaga Fabia Jakobsena v boju za zeleno majico. Po grdi nesreči lani na Poljskem je Jakobsenu uspel sanjski povratek s tremi etapnimi zmagami, ki so mu prinesle zanesljivo prednost v boju za zeleno, s pomočjo kolegov v Deceunincku pa je preživel tudi zahteven zadnji teden v gorah, čeprav se je nekajkrat zdelo, da bo imel težave v boju s časovno zaporo.

Blestel je tudi Magnus Cort Nielsen, ki je dominiral v težkih šprintih, se na strmih kratkih vzponih enakovredno zoperstavil tudi Rogliču, v življenjski formi bi skorajda dobil še zaključni kronometer v Santiagu, če ne bi bil Roglič odločen, da tretjo zaporedno zmago na Vuelti krona z zmago v zadnji etapi.

Tako Nizozemec kot Danec sta bila med navijači zelo priljubljena zmagovalca, letošnja Vuelta pa je vnovič potrdila, da med navijači iz leta v leto dobiva na veljavi. Morda je nekoliko razočaral le drugi teden, ko smo pogrešali kakšen spopad favoritov, je pa zato več kot navdušila predzadnja etapa z dirkanjem na polno od štarta do cilja.

Mohoričev ognjemet v Beneluksu

Leta 2018 je Matej Mohorič že slavil na Eneco Touru, predhodniku dirke po Beneluksu, tudi letos je na dirko prišel z jasnim ciljem, da domov odnese skupno zmago. Po manjšem razočaranju v kronometru je Moho napovedal, da za vikend pripravlja ognjemet. In kakšna predstava je to bila!

V soboto sta na najtežji etapi s Sonnyjem Colbrellijem tekmecem pokazala, kako se z napadi izkorišča številčno premoč. Na koncu je odločilni napad uspel Italijanu, ki si je privozil etapno zmago in lepo prednost v skupnem seštevku, pri tem uspehu pa je imel ogromno zaslug tudi v etapi drugi Mohorič.

Naslednji dan sta zamenjala vloge, Bahrain ni le branil majice vodilnega, Mohorič je bil vnovič med najbolj agresivnimi kolesarji v pelotonu, posebej navdušujoč je bil njegov napad na Muuru v Geraardsbergnu, kjer se je sam odpeljal etapni zmagi naproti. Na koncu se za skupno zmago ni izšlo, predvsem zato, ker ekipnega kolega Colbrellija ni smel napadati, a je Mohorič z doseženim v Beneluksu lahko zelo zadovoljen. Na cestah, kakršne ga čakajo na SP v Flandriji, je potrdil, da je ta čas med najresnejšimi kandidati za odličja in celo za mavrično majico.

Upajmo, da bo Moho tudi za SP napovedal ognjemet …

Pogačarjev cilj kolajna na EP

V naslednjih dneh bo potekalo evropsko prvenstvo v Trentu, kamor slovenska reprezentanca potuje z močno zasedbo, v članski konkurenci pa tudi s tremi novimi selektorji. Andreja Hauptmana bodo s skupnimi močmi nasledili Gorazd Štangelj, Marko Polanc in Andrej Cimprič, ki bi lahko že takoj posegli po odličjih.



V slovenski zasedbi bo namreč tudi Tadej Pogačar, ki bo na razgibani trasi v Trentu med favoriti za odličja tako v kronometru kot tudi na cestni dirki. Ta bo morda za njegov okus za odtenek prelahka, a je Pogačar že večkrat dokazal, da ne potrebuje težkih alpskih prelazov, da je v ospredju.

Junak Toura bo v Trentu neobremenjen, letos je že dosegel več, kot bi od njega kdorkoli lahko pričakoval, zato se lahko sproščeno poda v boj s Petrom Saganom, Remcom Evenepoelom in domačimi aduti.

Hudičev jezik bo spet z vami prihodnji torek, ko bo pozornost že usmerjena v Belgijo in svetovno prvenstvo.



Značke: Hudičev jezik
Komentarji
Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ