UCI razkril poročilo CIRC - smo sploh izvedeli kaj novega?

Saga glede poročila komisije CIRC, ki jo sestavljajo trije neodvisni člani, se vleče že več kot dve leti. Vsak teden se na spletu pojavijo nova ugibanja, kdo vse je sodeloval na zaslišanjih in kdo je komisiji posredoval podatke. Kot zadnji se je v vrsto postavil še Alberto Contador. 

Namen poročila že od samega začetka ni bil uvesti reforme, temveč prvič pod drobnogled postaviti (ne)delo Mednarodne kolesarske zveze in njenih organov, ki se borijo proti dopingu. Člani komisije so, kot se spodobi, začeli na začetku in primere dopinga analizirali vse od leta 1890 naprej.

Končni podatki so precej nejasni, na nekaterih mestih kontradiktorni, ogromno je obtožb, ki niso utemeljene, a vseeno poročilo prinaša zanimivo novost: ker so izpustili imena vseh kolesarjev, si lahko precej bolj neodvisno (in čustveno nezaznamovano) ustvarimo sodbo o pretekli in trenutni situaciji. 

Ena glavnih ugotovitev poročila je, da UCI do leta 2007 ni deloval proti dopingu, temveč je vsa svoja sredstva namenjal za zajezitev katastrofe, ki bi jo povzročili še bolj številni primeri dopinga, početje pa so pripravno zapakirali v skrb za "zdravje" kolesarjev. 

Šele pod vse večjo težo pritiskov, ki so pripeljali do spora med UCI-jem na eni strani in svetovno protidopinško organizacijo (WADO) na drugi, je krovna organizacija pljunila v roke in oblikovala načrte za biološke potne liste, ki naj bi kolesarskim goljufom zvezali roke.

Na prvi pogled se je ideja zdela obetavna, celo zelo obetavna, med prvimi je to na lastni koži (neupravičeno?) občutil tudi Tadej Valjavec. CIRC opozarja, da je prav neučinkovitost bioloških potnih listov glavna naloga UCI-ja za prihodnost, kot luknjo v zakonodaji pa so izpostavili medicinsko potrjene izjeme za uporabo nedovoljenih sredstev (TUE), ki jo kolesarji vse pogosteje izkoriščajo.

V poročilu lahko preberemo izjavi dveh trenutnih profesionalnih kolesarjev, ki nista imenovana, trdita pa povsem nasprotne stvari. Prvi je prepričan, da je v pelotonu še vedno 90 odstotkov kolesarjev, ki hodijo na drugi strani črte zakona, drugi pa je letvico postavil na le 20 odstotkov. Komu potem verjeti, če še kolesarji med seboj niso enotni?

Poročilo je razočaralo marsikoga, ki je pričakoval nov Reasoned Decision (afera Armstrong), a je hkrati vsaj naznanilo voljo vodilnih pri Mednarodni kolesarski zvezi, da svoje besede res podkrepi z dejanji. Če ste optimisti, je kozarec napol poln, ne moremo pa mimo dejstva, da je "čisto" kolesarstvo še svetlobna leta oddaljeno.