Z doktoratom, brez trenerja in pogodbe in z zlato olimpijsko medaljo

“Še vedno težko dojemam. Če ti vseskozi ponavljajo, da si olimpijska prvakinja, potem se tega vse bolj zavedaš. Mislim, da je to najtežja medalja, ki sem jo kdajkoli nosila okrog vratu,” je povedala olimpijska prvakinja. Dopolnila je 30 let.

Ni samo kolesarila v teh letih, ampak je vmes tudi doktorirala iz matematike. Leta 2014 je postala kolesarka, potem ko se je morala zaradi poškodbe odpovedati triatlonu. Dve leti kasneje je bila najboljša v Španskem pokalu, na drugem mestu pa je končala etapno dirko druge kategorije Tour Cycliste Féminin International de l’Ardèche. Takrat je po zaslugi pobega dobila etapo s ciljnim vzponom.

Podpisala je enoletno pogodbo z moštvom Lotto Soudal. A pogodbe ji niso podaljšali, tako da je leto 2018 preživela skorajda brez kolesa. Pred dvema letoma se je vrnila kot amaterska kolesarka. Takoj je postala dvakratna državna prvakinja. Tako na cestni dirko kot v vožnji na čas. Na kolesu vseeno ni prepričala profesionalnih ekip, tako da trenutno dela na Univerzi v Lozani. In zdaj je postala olimpijska prvakinja:

“Vesela sem, da se vsega nisem preveč prestrašila in sem napadla. S preostalimi smo sodelovali, tako da je bilo lažje, ker sem imela ob sebi še nekatere kolesarke. Videla pa sem, da sem najmočnejša in vedela, da imam po vzponu še spust. Na spustih pa sem zelo hitra, tako da sem pridobila še nekaj časa. Potem pa je to bila samo še vožnja na čas do cilja,” je dejala zmagovalka:

“Šele po prečkanju ciljne črte sem se zavedla, kaj sem dosegla. Do takrat sem bila na meji. ;mpgo sp se žrtvovali za mojo kolesarsko kariero in vesela sem, da jim lahko vse to povrnem z medaljo. Ne načrtujem prestopa med profesionalke, rada pa bi se posvetila vožnji na čas.” Prav zanimivo bo zdaj videti, če bo dobila ponudbo s strani katere izmed ekip.