Žiga Jerman, La vie en France: Na Severu ne velja: "Ko je jači, taj tlači"

Pariz-Roubaix Espoirs. Pravi Pariz-Roubaix za mlade. Je lažji, a ne tako zelo. Dirka je bila dolga 170 kilometrov. Bilo je vetrovno, prvič letos tudi vroče in vedel sem, da se bo glavnina hitro razbila. Že po prvih odsekih nas je ostalo samo 30 v ospredju. Seveda se šele na dirkah naučiš pomembnih lekcij. Tudi tokrat sem se. Morda najpomembnejšo stvar. Da moraš hraniti moči, ker na koncu šteje vsak atom energije.

"Je že tako, da v življenju najprej dobiš lekcijo in moraš za to plačati, če se želiš kaj naučiti."

Je že tako, da v življenju najprej dobiš lekcijo in moraš za to plačati, če se želiš kaj naučiti. Preveč sem napadal in na koncu se mi je to poznalo, saj sem bil deveti. In, kaj lahko po taki dirki rečem? Zagotovo je bila ena izmed mojih najljubših dirk. Mislim, da tudi ena od najtežjih enodnevnih preizkušen. Ne govorijo ji zastonj Severni pekel, Hell of the North ali po francosko, če smo že v Franciji: L'enfer du Nord.

Profiji imajo na dirki več kot 50 kilometrov tlakovanih odsekov, mi smo jih imeli 32, a tudi to je dovolj za razmetavanje in vsak se jih prej ali slej “naje”. Nanazadnje smo šli tudi skoz zameniti Carrefour de l’Arbre. Sicer pa smo se na to dirko – za naš klub je logično zelo pomembna – dolgo pripravljali. Že pred Roubaixom smo bili na dirki v Belgiji, kjer smo imeli slabo vreme, veter, kocke. Vse, kar spada zraven. Bil pa sem tretji.

"Če se želiš v Arenbergu peljati 20 kilometrov na uro, je boljše, če greš zraven kolesa peš, saj te bo tako razmetalo, da ti ne bo nič jasno."

Sicer sem mislil, da je to bila prava priprava na Roubaix, ampak potem vidiš, da ne z Roubaixom ne moreš primerjati nobene druge dirke. Kako resni so pri naši ekipi? Po tej dirki smo kar en teden ostali v bližini trase Pariz-Roubaix. V tistih dneh smo prevozili bolj ali manj celotno traso, tudi skozi Arenberg smo se peljali. In tako spet prek lastnih izkušenj prideš do novih lekcij, novih spoznanj.

Pravijo, da se moraš na tlakovanih odsekih voziti po srediini kock. Samo tako nimaš težav z defekti. Ampak, prav vožnja po sredini kock je najtežja. Nič čudnega, da govorijo, da tisti najboljši po kockah lebdijo, in ne nabijajo vsake kocke posebej. Zanimivo, ampak resnično. Hitreje kot greš po kockah, lažje ti je. Če se želiš v Arenbergu peljati 20 kilometrov na uro, je boljše, če greš zraven kolesa peš, saj te bo tako razmetalo, da ti ne bo nič jasno.

"Tisti najboljši po kockah lebdijo, in ne nabijajo vsake kocke posebej. Zanimivo, ampak resnično. Hitreje kot greš po kockah, lažje ti je."

Samo to lahko rečem, dokler ne poskusiš Roubaixa, ne moreš vedeti, kako lepo te kocke lahko razmečejo. Niti ne moreš vedeti, kako tam spoštujejo kolesarje. Na trasi smo redno srečevali kmetovalce z delovnimi stroji in reči moram, da so se čisto vsi umaknili s kock oziroma ceste, samo da bi mi varno prečkali določen odsek. Res se vidi, da imajo tamkajšnji ljudje radi kolesarstvo in kolesarje. Ni tako, kot nekje drugje, kjer velja: “Ko je jači, taj tlači”.

Pa še ena posebnost Roubaixa. Paradoks, bi lahko rekli. Po vseh tlakovcih, po vseh poteh … cilj gosti velodrom v Roubaixu. Poseben občutek je, ko prideš tja. Tu se zaveš, kaj vse potrebuješ, če želiš končati tako klasiko. Noge, glavo, veliko sreče … Za nagrado pa dobiš ime v tuš kabinah. Tudi naš glavni manager Marc Madiot je to dirko med elito dobil dvakrat. Ima torej “svoj tuš”, pa tudi svoj odsek, ki smo ga morali prevoziti. Severni pekel, pač. Predstavlja vse tegobe in lepote našega športa.

Žiga Jerman je v teh dneh skupaj s slovensko reprezentanco mlajših članov na dirki Miru na Češkem. Potem pa bo tudi z reprezentanco nastopil na evropskih igrah v Minsku.