Sezona 2012 je bila nedvomno leto Bradleya Wigginsa, najprej je Veliki Britaniji prinesel prvo zmago na dirki po Franciji, le teden dni zatem pa še zlato odličje v vožnji na čas na domačih olimpijskih igrah. Obakrat je imel le enega pravega tekmeca Chrisa Frooma, ki pa je na njegovo žalost delil z Wigginsom tako klubski kot reprezentančni dres.
Vsem v hierarhiji Skya je bilo jasno, da Frooma prav dolgo ne bodo mogli držati v ozadju, zato se je Wiggo osredotočil na italijanski Giro, Froome pa je prvič dobil kapetansko vlogo na rumeni pentlji. A še pred tem so bile na vrsti klasike, kjer presenečenj in incidentov vnovič ni manjkalo.
Cioleku ledena »La Primavera«
Najprej je kolesarje sredi marca na poti od Milana do Sanrema pričakal sneg, mraz, dež in ponekod tudi sodra, zato so jih del poti med dirko peljali kar z avtobusom. V res nemogočih razmerah jih je do cilja vseeno prišlo kar 135, v zaključku kaotične dirke pa je bil presenetljivo najboljši Nemec Gerald Ciolek, ki je premagal Petra Sagana in Fabiana Cancellaro.
Prav Cancellara je bil spet nesporni junak tlakovanih klasik, še drugič v karieri mu je uspel veliki dvojček dirka po Flandriji – Paris Roubaix. Tokrat je blestel predvsem na poti do Roubaixa, kjer je najprej sam izničil napad Sepa Vanmarcka, Stijna Vandenbergha in Zdeneka Stybarja 20 kilometrov pred ciljem. Nato sta se tako Vandenbergh kot Stybar zaradi neprevidnih gledalcev zapletla v padca, za zmago, tlakovec in svoj tuš na velodromu v Roubaixu pa sta se pomerila le še Cancellara in Vanmarcke.
Večno drugi Vanmarcke zapravil priložnost kariere
Belgijec bi po vseh pravilih moral zmagati, a je v zaključku naredil majhno napako in Spartak ga je takoj kaznoval. »Vem, da sem bil tisto nedeljo na velodromu boljši, bil sem v idealnem položaju, Cancellara je bil še 200 metrov do cilja nad mano in lahko bi ga stisnil iz idealne linije, če bi le še malo počakal. A sem začel s šprintom prehitro in ponudil sem mu možnost, da pride mimo,« še danes Vanmarcke obžaluje največjo priložnost svoje kariere.
Peter Sagan leta 2013 ni blestel na klasikah, zato pa je toliko več prahu dvignil s ščipanjem za zadnjico eno od hostes na dirki po Flandriji. Povzročil je pravi vihar, označili so ga za seksista in promotorja nasilja nad ženskami, kasneje pa je Sagan z opravičilom le delno uspel popraviti storjeno škodo.
Froome 2013 kot Roglič 2019
Leto 2013 je bilo na etapnih dirkah povsem v znamenju Chrisa Frooma, ki je na spomladanskih enotedenskih dirkah dominiral tako kot Primož Roglič lani. Začel je z zmago na dirki po Omanu, nadaljeval z drugim mestom na Tirrenu Adriaticu, potem pa so sledile zaporedne zmage na dirkah Criterium International, po Romandiji in Criterium Dauphine.
Froome je na julijski Tour prišel v vlogi nespornega prvega favorita in jo tudi več kot upravičil. Z vožnjami na čas je lomil in na koncu tudi zlomil Naira Quintano, ki je bil na vzponih leta 2013 še vedno najboljši, a je bilo to premalo za boj z dobro naoljenim strojem Skya. Froome je na koncu v Parizu stopil na najvišjo stopničko in v žep pospravil prvo od (zaenkrat) štirih rumenih majic z dirke po Franciji.
Wigginsov naskok na Giro klavrno propadel
Vincenzo Nibali je v snežnem metežu do treh vrhov Lavareda potrdil skupno zmago na Giru.
Po zmagi na Touru se je Bradley Wiggins želel preizkusiti še na italijanskih cestah, a ga je na rožnati pentlji čakalo bridko razočaranje. Veliko bolj kaotično dirkanje na italijanskih tleh mu ni bilo pisano na kožo, Wiggins je imel težave z dežjem in padci in po 12. etapi je spakiral kovčke ter odšel domov. Rožnato majico je na koncu oblekel Vincenzo Nibali. Morski pes iz Messine je bil v igri za zmago tudi na zadnji tritedenski dirki sezone, španski Vuelti, a je moral priznati premoč ameriškemu veteranu Chrisu Hornerju, kar je bilo eno največjih presenečenj v sezoni 2013.
Rui Costa izkoristil igrice favoritov
Vincenzo Nibali je bil dober teden dni kasneje poražen še enkrat, a tisti poraz skeli mnogo bolj. Firence so gostile svetovno prvenstvo, v zaključku zelo zanimive dirke pa so v ospredju ostali Nibali, španska reprezentančna kolega Alejandro Valverde in Joaquim Rodriguez in Portugalec Rui Costa. Na slednjega ni računal praktično nihče, Valverde je bil veliki favorit za zmago, a z Rodriguezom nista dobro sodelovala. Oba sta gledala le Nibalija, nepozornost pa je na koncu izkoristil Rui Costa in prišel do presenetljivega, a zasluženega naslova svetovnega prvaka. V cilju sta si Valverde in Purito povedala nekaj krepkih besed in začela spor, ki se ni nikoli zares končal, tudi Nibali pa je bil zelo poklapan.
Mohorič še drugič zapored v mavričnem
Slovenska sezona 2013 se je začela zelo dobro, Borut Božič je na klasiki Gent Wevelgem osvojil izvrstno drugo mesto, zaostal je samo za Petrom Saganom, potem pa se je do dirke po Romandiji slovenska rezultatska bera nekoliko ustavila. Tam je spet eksplodiral Simon Špilak, dobil je četrto etapo, v skupnem seštevku pa je moral sneti klobuk le pred Chrisom Froomom.
Slovenci so dosegli še nekaj vidnih uspehov predvsem v kategoriji do 23 let, Jan Polanc je denimo dobil etapo in skupni seštevek na zelo priznani dirki Giro della Regione, najbolj v spominu pa je gotovo ostala izjemna vožnja Mateja Mohoriča iz Firenc, s katero je postal prvi kolesar v zgodovini, ki je v zaporednih letih postal svetovni prvak v kategoriji mladincev in kategoriji do 23 let. Uspeh v Firencah je Mohoriču prinesel takojšnji prestop med profesionalce v dresu Cannondala.
Mohorič je v Firencah ugnal tudi Juliana Alaphilippa.
Prav omenjeni prestop je morda za kakšno leto zavrl Mohoričev razvoj, njegov pravi potencial tudi na ravni profesionalcev smo začeli spoznavati šele nekaj let kasneje. Sezona 2013 tako ni bila sezona presežkov, a vsaki sezoni, ki se konča z mavrično majico, niti slučajno ne gre gledati v zobe.