Matej Drinovec in njegova Azija: "Se pa ves čas poraja občutek, kot da si v zlati kletki. Medtem ko ti uživaš v hotelu prve klase, že krajši sprehod po mestu pokaže realno sliko."
Matej Drinovec je sicer član moštva KK Kranj, a v zadnjih mesecih je pisal posebno zgodbo. Večina kolesarjev v tem obdobju počiva, vsaj s tekmovalnega vidika. A ne vsi. Drinovec se je dolgo časa potikal po Aziji in dirkal na tamkajšnjih etapnih preizkušnjah. Z njim smo se dogovorili, da nam v nekaj zapisih razkrije njegovo pot, dirkanje in nenazadnje dosežke. Prva dva zapisa ste že prebrali. Tu je zapis o kulturi, hotelih in rižu na sto načinov.
Matej Drinovec
Tokrat nekaj besed o azijski kulinariki, transferjem med etapami in hotelih, v katerih sem bival dobra dva meseca. Azijski način prehrane mi zelo ustreza saj naravnost obožujem riž v različnih kombinacijah. Poleg tega pa mi je všeč tudi začinjena oziroma pekoča hrana. Načeloma je na dirkah jedilnica dobro založena tudi z evropsko hrano in kdor želi, lahko je skoraj kot doma. Zanimivo je to, da pri vseh obrokih postrežejo isti meni, kar je doma nekoliko neobičajno. Zajtrk je običajno na sporedu ob šestih zjutraj, večina etap se začne ob devetih. Po etapi sledi kosilo, nato pa transfer v naslednji hotel, ki vzame med tri do pet ur. Na Kitajskem pot vedno poteka v konvoju, s policijskim spremstvom, tako da gre vse skupaj hitreje. V Indoneziji ima vsaka ekipa svoj »minibus«, ceste pa so tako zavite, da ti 150 kilometrov vzame dobre štiri ure časa, če vmes minibus ne »izdahne«. Po prihodu v hotel sledi masaža, večerja in “team meeting”. Torej, zelo podobno kot na dirkah v Evropi. Je pa vse nekoliko bolj sproščeno, tudi kakšno pivo si lahko zvečer privoščiš, če ga le najdeš. V nekaterih regijah je zaradi muslimanske veroizpovedi alkohol praktično nemogoče dobiti. Imajo pa muslimani navado, da prvič molijo ob svitu. To pomeni, da sirena na minaretu začne trobiti že ob štirih zjutraj, kar je vsaj v prvih dneh nekoliko moteče. Sicer pa so hoteli sanjski. Štiri, pet zvezdic, velike sobe, včasih tudi v dveh etažah. Poleg tega pa tudi luksuzni spa centri niso redkost. Se pa ves čas poraja občutek, kot da si v zlati kletki. Medtem ko ti uživaš v hotelu prve klase, že krajši sprehod po mestu pokaže realno sliko. Indonezija je lepa, Kitajska pa polna odpadkov, potepuških psov in brezdomcev, ki pa turiste pustijo pri miru. Morda ste ob branju zgornjega zapisa dobili občutek, da praktično ni razlike med kulturama. Pa je, in to velika. Sam se hitro prilagodim na nove okoliščine, če pa je človek preveč navajen na določeno rutino in komplicira pri vsaki stvari, mu tako pustolovščino definitivno odsvetujem. Vsakemu, ki me vpraša, kako je »dol«, povem: Super, samo, ko pristaneš na azijskih tleh, možgane na off in go with the flow!
PREBERITE ŠE
Od nesreče do "Kitajska, nikoli več"
Obvezna oprema in obvezna Nutella
Matej Drinovec in njegova Azija
nazaj na vrh
