V začetku oktobra je Slovenija gostila evropsko prvenstvo v cestnem kolesarstvu. Še en velik športni dogodek, ki je Slovenijo postavil na svetovni kolesarski zemljevid.
Ob cestah so se zbirali navijači, televizijske kamere so prenašale podobe naših krajev, najboljši kolesarji pa so ponovno dokazali, kako priljubljen je postal ta šport pri nas. Ko so odstranili zadnje zaščitne ograje in so se ekipe odpeljale domov, ostaja vprašanje, ki si ga ob takšnih dogodkih premalokrat zastavimo. Kaj nam bo od vsega tega ostalo?
Športni uspehi so nas v zadnjih letih razvadili. Zmage Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča spremljamo skoraj kot nekaj samoumevnega. Tudi največje kolesarske dirke smo se že navadili gledati v neposredni bližini doma. Uspešno izpeljano prvenstvo in polne ceste navijačev še ne pomenijo, da smo izkoristili vse priložnosti, ki nam jih kolesarstvo ponuja. Prava vrednost takšnih dogodkov se ne meri samo v številu gledalcev, televizijskih prenosih in nočitvah. Meri se tudi v tem, koliko novih ljudi navdušimo za kolesarjenje, koliko otrok se pridruži klubom in koliko obiskovalcev se pozneje vrne, da bi Slovenijo spoznali še s kolesa.
Prav zato se mi zdi zanimivo, da smo le dan po evropskem prvenstvu v Ljubljani gostili srečanje predstavnikov italijanske kolesarske industrije, slovenskega športa, raziskovalnih ustanov in turizma. Precej manj odmeven dogodek, a odpira pomembna vprašanja o prihodnosti. Slovenija ima športnike, prepoznavnost, razgibano pokrajino in vse več organizacijskih izkušenj. Imamo tudi priložnost, da vse to povežemo v dolgoročno zgodbo, ki ne bo odvisna samo od naslednje velike zmage.
Da zanimanje za kolesarjenje lahko postane pomembna turistična zgodba, kaže tudi prireditev Istria 300. V šestih letih je iz dogodka s 752 udeleženci zrasla v prireditev, ki je letos privabila dobrih 4500 kolesarjev. Med njimi je bilo 561 Slovencev. Takšne številke kažejo, da so kolesarji pripravljeni potovati zaradi dobro organiziranih dogodkov, zanimivih tras in doživetij. Tudi na tem področju je pomembno, kaj se zgodi po prečkanju ciljne črte. Organizatorji, turistični ponudniki in lokalno okolje morajo najti dovolj razlogov, da se gostje vrnejo tudi takrat, ko na cestah ni zapor in jih na cilju ne čakajo medalje.
Zanimiv je pogled na čase, ko je bilo slovensko kolesarstvo precej drugačno. Oktobra je izšla biografija Primoža Čerina Bili so drugi časi, ki jo je napisal dolgoletni športni novinar in komentator Marjan Fortin. V tej številki objavljamo pogovor z njim. Čerinova zgodba nas spomni na obdobje, ko nastop slovenskega kolesarja na Dirki po Franciji ni bil samoumeven, ko so bile poti do profesionalnih ekip bistveno bolj zapletene in ko je bilo za marsikateri uspeh potrebne precej več iznajdljivosti kot denarja. Danes imamo pogoje, o katerih so takrat lahko le sanjali. Zato je toliko bolj pomembo, da se zavedamo, kako smo do njih prišli.
Kolesarsko zgodovino danes spremljamo tudi skozi številke. Ko želimo preveriti dosežke posameznega kolesarja, rezultate dirke ali primerjati različne generacije, skoraj samodejno odpremo spletno stran Pro Cycling Stats. Za podatki, ki jih jemljemo kot nekaj samoumevnega, stojijo ljudje in leta dela. Njihova zgodba v tej številki lepo dopolnjuje razmišljanje o tem, kako se je kolesarstvo spreminjalo. Nekoč smo na rezultate čakali do naslednjega časopisa, danes lahko spremljamo skoraj vsak kilometer dirke. Informacij imamo več kot kadarkoli, vendar zaradi tega dobrih zgodb ne potrebujemo nič manj.
Da samo rezultati ne povedo vsega, v svoji kolumni opozarja tudi Maruša Tereza Šerkezi. Žensko kolesarstvo napreduje, a se športnice še vedno srečujejo s predsodki, z manjšimi finančnimi možnostmi in neenako medijsko pozornostjo. Ob tem se postavlja vprašanje, ali znamo športnikom in športnicam ponuditi dovolj priložnosti, da njihovi dosežki prerastejo v prepoznavne zgodbe. Pri tem imamo odgovornost tudi mediji. Ni dovolj, da o športniku pišemo samo takrat, ko zmaga.
Bliža se konec leta in za večino rekreativnih kolesarjev tudi obdobje, ko bodo manj časa na prostem in več na domačem trenažerju. Zato smo del revije namenili opremi, tehnologiji in rešitvam, ki nam omogočajo, da ostanemo aktivni tudi pozimi. Ob tem predstavljamo še letošnje knjižne novosti, ki ponujajo precej drugačen način spremljanja kolesarstva. Brez zaslonov, podatkov o moči in povprečnih hitrostih. Samo z dobro zgodbo, za katero si je vredno vzeti čas.
Predstavitev knjige: PRIMOŽ ČERIN, bili so drugi časi
KAZALO
nazaj na vrh
