Razpon - Zakaj v dobi hiperspecializacije še kar naprej zmagujejo raznovrstneži?

Sam poznam odličnega borznega posrednika, ki je po izobrazbi fizik, uspešnega terapevta, ki je izučen gozdar in zagrizeno tekaško šampionko, ki ji tek do srednjih let sploh ni bil blizu. Vsi poznamo primer Primoža Rogliča, skakalca, ki se je šele kot odrasel športnik prelevil v vrhunskega kolesarja. Po mnenju Davida Epsteina to niso redke ptice, pač pa izstopajoči primeri, da raznovrstnost v sodobnem specializiranem svetu pomeni dolgoročno prednost. V sveži knjigi Razpon, ki je pravkar izšla pri založbi UMco, to tezo tudi prepričljivo znanstveno podkrepi.

Epstein je star znanec slovenskega bralstva, saj je pred par leti udarno stopil na sceno s knjigo Športni gen, kjer je začel razbijati mite uspešnosti na športnem področju. Če smo do takrat vsi verjeli, da je v katerikoli disciplini moč doseči vrhunskost z neskončnimi ponovitvami ali po definiciji Malcolma Gladwella, 10.000 urah vaje, je Epstein to hipotezo uspešno ovrgel. V najnovejšem delu gre še dlje. Teorijo (zgodnje) specializacije, ki je bila dolga leta temelj za uspešno kariero v športu, umetnosti in nenazadanje v znanosti reducira samo še na omejeno krog veščin – kot sta recimo šah ali golf. Vsem ostalim pa položi na srce: v življenju in pri delu boste bolj inovativni, kreativni in učinkoviti, če boste najprej raznovrstneži.

V Razponu bo marsikateri bralec našel odlične usmeritve za starševstvo v sodobnem svetu, čeprav je knjiga še mnogo več. Anekdote, ki jih niza, zelo nazorno prikažejo razlike med specialisti in generalisti začenši z udarnim poglavjem na začetku, kjer primerja Tigerja Voodsa in Rogerja Federerja, oba vrhunska vsak na svojem področju. Medtem, ko je mladi Tiger po zaslugi staršev že pri dveh letih znal vihteti golf palico in samo nekaj let kasneje premagoval deset let starejše igralce, pa so Rogerja v mladosti odvračali od tega, da bi šport jemal preresno. Da so k njegovi agilnosti in dolgoživosti v tem res kompetitivnem športu botrovale ure in ure, ko se je kot otrok zgolj rekreativno podil po košarkarskih igriščih, smučiščih ali se meril v rokoborbi, je Federer večkrat priznal tudi sam.

Sporočilo staršem je razumljivo, enostavno in v popolnem nasprotju z prevladujočo paradigmo sodobnih konceptov starševstva: naj otroci samo najdejo, kaj jim leži in če ugotovijo, da to ni tista prava stvar, jim pustite, da se brez posledic lotijo česa drugega. To slednje je morda še pomembnejša lekcija za razbijanje obstoječih, skoraj dogmatičnih norm pri vzgoji. Med starši je namreč ukoreninjeno prepričanje, da mora otrok vztrajati pri izbranem športu, igranju instrumenta ali drugem konjičku, tudi , če ga ne veseli več, ker: »pravi zmagovalci nikoli ne odnehajo« in da to krepi značaj. A Epstein poudari, da kljub temu, da je nepopustljivost lahko marsikdaj konkurenčna prednost – je sposobnost oceniti, kdaj odnehati na dolgi rok še bistveno bolj pomembna.

Seveda velja priznati - kot na primeru sester Polgar, ki jih je s filigransko in dosledno vzgojo prav oče od malih nog vzgajal v vrhunske šahistke - da specializacija lahko vodi do neslutenih višav. Poklon velemojstricam pa Epstein mojstrsko nadgradi in pokaže, da še boljši šahist dandanes ni več kos superračunalnikom. Epstein sicer izkaže vse spoštovanje predanosti in spretnosti šahovskih velemojstrov in ne trdi, da je bil njihov trud zaman. Prida pa, da je ponavljajoča se tovrstna predanost koristna le za treniranje določene vrste spretnosti. Svet tam zunaj pač ni šahovska igra.

Za skoraj nikogar tam zunaj v realnem okolju preveč fokusirana specializacija ni recept za uspeh, trdi Epstein. Ne samo za posameznike, zajame tudi sisteme. Po njegovem mnenju je bil eden od dejavnikov, ki so prispevali k finančni krizi 2008, katastrofalna celota tveganj, ki so jo tvorili strogo specializirani, a hkrati kratkovidni sestavni deli, ki so zgolj opravljali svoje delo, ne glede na posledice drugje. Ste vedeli, da je verjetnost, da kot srčni bolnik preživite poseg s srčni opornico bistveno večja (vsaj v ZDA), če je večina kardiologov na kongresu? Razpon je poln tovrstnih študij, statistik in dejstev.

Primer izjemnega preboj na trgu računalniških igric podjetja Nintendo vas bo prav gotovo pustil odprtih ust. Najprej vzdrževalec v kleti in študent, človek mnogih hobijev Gunpei Yokoi, je svetu dal kultnega Gameboya, čeprav o igricah prej ni imel pojma. Zgolj rad je brkljal. Še bolj vas bo navdušila zgodba o Vincentu van Goghu, ki je zares slikati začel šele štiri leta pred smrtjo, pred tem pa bil neuspešen praktično v vsem, česar se je polotil. Lateralno razmišljanje je tisto, ki omogoča sintezo več področij, kresanje idej, združevanje nezdružljivega.

Svet potrebuje generaliste, raznovrstneže, radovedne posameznike, ki radi preizkušajo in tudi opuščajo, so zagreti in zavzeti. Tudi avtor je raznovrstnež, saj se je v svoji karieri preizkusil kot atlet, športni novinar, znanstvenik in nazadnje kot pisec o znanosti. In to kakšen! Je zato njegovo pisanje tako atraktivno in privlačno, poljudno in zabavno?

Izvrstna knjiga v prevodu Branka Gradišnika vas bo navdušila, da se lotite kakega novega konjička, ki ste si ga zmeraj želeli pa nikoli zares poizkusili. Navsezadnje ima to lahko pozitivne učinke na vaše delo, starševstvo in življenje nasploh. Srečno!