Matej Drinovec: Z "lokalci" na treningih, kot na dirkah

Domov > Aktualno > Matej Drinovec: Z "lokalci" na treningih, kot na dirkah

02.12.2018 AVTOR: DZ

"V Indoneziji praktično ni položnih klancev. Začetnih dvajset minut je namenjeno ogrevanju, kjer gre res počasi, nato pa se začne dirka," pravi Matej Drinovec. Več pa v nadaljevanju.

Matej Drinovec je član moštva KK Kranj, a v zadnjih mesecih je pisal posebno zgodbo. Večina kolesarjev se v tem obdobju že resno pripravlja na novo sezono, Drinovec pa je to obdobje izkoristil za dirkanje v Aziji. Z njim smo se dogovorili, da nam v nekaj zapisih razkrije njegovo pot, dirkanje in dosežke. Veliko nam je že razkril, zdaj pa več tudi o Yogjakarti in tamkajšnjih nadvse navdušenih kolesarjih, ki se tega športa lotevajo prek youtube posnetkov.

"Vsi se hočejo dokazati, tako da leti tudi na spustih. Ne spomnim se treninga, da ne bi šel kdo »po tleh«. Nihče se ne sekira kaj dosti, niti se ne čaka, med sabo pa tudi ne komunicirajo."

Matej Drinovec
Z Robertom sva v Yogjakarto prispela v verečnih urah, tako da sva samo pozdravila gostitelje in se odpravila v posteljo. Zunanja podoba hiše in skromna soba nista dajali občutka, da bo naslednjih deset dni enostavnih, še posebej, ker sva se v preteklem mesecu konkretno razvadila. Po prespani noči naju je pričakal odličen zajtrk, kaj kmalu pa smo se tudi odpravili na trening. Prvi dan sva opravila zgolj tri ure razpeljave, me je pa presenetil pogled na števec enega izmed kolesarjev, ki je ob startu imel na Garminu že dve uri. Ne, nisem videl narobe. Kasneje sem izvedel, da se treningi začnejo ob šestih, včasih pa še kakšne pol ure prej. Nekako se nama je uspelo izpogajati, da smo treninge v naslednjih dneh začenjali ob osmih. Po treningu je sledilo presenečenje. Pričakoval sem namreč, da bova za vse morala poskrbeti sama, a se je izkazalo povsem drugače. Kosilo te čaka na mizi, popoldne masaža, poleg tega pa so poskrbeli tudi za čista kolesa, prav vsak dan. Če samo pomislim, da sem prvi dan že pogledoval, v kateri hotel bom šel, se samo nasmejem, kajti izkazalo se je, da bova tu deležna izjemno dobrih pogojev za trening. Hiša, v kateri sva preživela čas do naslednjih dirk je v lasti Hennrya, ki sem ga spoznal na prejšnji dirki. Bil je namreč naš športni direktor. Hennry skrbi za razvoj indonezijskih kolesarjev, večkrat pa opravlja tudi vlogo maserja in mehanika. Vse se vrti okrog kolesarstva. Dnevna soba je kot nekakšen muzej, polno je starih fotografij, pokalov, na televiziji pa si ves čas ogledujejo kolesarske posnetke iz YouTuba.

"Želijo si v ProTour, čeprav resnici na ljubo, ne vem, če ima kdo potencial za tak nivo dirkanja. Vztrajnosti in marljivosti jim definitivno ne manjka."

Trenirajo veliko, sicer ne vem, če ravno vedo, kaj počnejo, a ponavadi trening izgleda takole. Zjutraj se zbere okrog 15 kolesarjev, tudi kakšna kolesarka, nato se hitro dogovorijo, kam se bodo odpravili in za koliko časa. Radi trenirajo po ravnini, nekoliko manj pa obožujejo klance, kaj kmalu mi je postalo jasno, zakaj. V Indoneziji praktično ni položnih klancev. Začetnih dvajset minut je namenjeno ogrevanju, kjer gre res počasi, nato pa se začne dirka. Po ravnini sicer ne leti ravno »v smrt«, a se sprinta na vsak nadvoz, tudi ko je na sporedu dolg klanec, pa gre prvih nekaj minut na polno, dokler jih ne »zabije«. Nato nekateri kar obrnejo, spet drugi imajo za sabo očeta na skuterju, ki jih potegne nazaj do prvih. Na srečo sem bil ravno toliko boljši, da mi ni bilo potrebno vsak dan »v rdeče« in lahko priznam, da je bil trening ravno pravšnji zame, saj sem še nekoliko želel dvigniti formo. A, če bi to počel še kakšen teden več, se ne bi končalo dobro. Situacija je še nekoliko hujša na treningih, ki so daljši od štirih ur, kjer nas je na skuterju spremljal tudi Hennry in nas oskrboval s hrano in pijačo. Vsi se hočejo dokazati, tako da leti tudi na spustih. Ne spomnim se treninga, da ne bi šel kdo »po tleh«. Nihče se ne sekira kaj dosti, niti se ne čaka, med sabo pa tudi ne komunicirajo.

"Po ravnini sicer ne leti ravno »v smrt«, a se sprinta na vsak nadvoz, tudi ko je na sporedu dolg klanec, pa gre prvih nekaj minut na polno, dokler jih ne »zabije«."

Nekako gre vse skupaj v smislu, »kar ne ubije, okrepi«. Si pa vsi zelo želijo v Evropo. Nekateri so že bili v UCI kampu v Švici, večina jih o tem sanja. Praktično živijo za kolesarstvo, nekateri so tu v Yogjakarti že več kot 10 let. Ob pogovoru z njimi ugotoviš, kaj vse jim pomeni kolo, koliko stvarem so se pripravljeni odreči, in koliko so pripravljeni pretrenirati, da bi jim uspelo narediti rezultat. Želijo si v ProTour, čeprav resnici na ljubo, ne vem, če ima kdo potencial za tak nivo dirkanja. Vztrajnosti in marljivosti jim definitivno ne manjka.

Preberite še:
S kolesom na Bali
Ko si ne želiš sestopiti s kolesa
V Aziji z možgani na off
Od nesreče do "Kitajska, nikoli več"
Obvezna oprema in obvezna Nutella
Matej Drinovec in njegova Azija

Značke: Cestno